Kar se odvečnega razmišljanja tiče, takega ki pozno v noč zažira spanec ...
Pomagam si tako, da si rečem, OK, zdaj si naredila, kar si lahko, vse si preštudirala, vse variante si obdelala, zdaj pa je čas, da zaspiš in si odpočiješ. Zavestno se sprostim in se potopim v svoj film, kjer ležim na toplem pesku bele peščene plaže, topel vetrc pihlja, morje šumi, nedaleč stran palme ... k meni počasi prihaja moj dragi, nasmejanega zagorelega obraza, oblečen v bela ohlapna oblačila, ki plapolajo v toplem vetru. Ko pride do mene, prisede, pogledava se. Njegov pogled me pomirja. Še vedno je rahlo nasmejan. Objameva se. Počutim se varno. Sledi poljub ... če sploh pridem do tu, ker ponavadi prej zaspim.
Luštna zadeva v podobnem smislu (malo drugačna zgodba) je tudi na CD-ju, ki je priložen knjigi Avtogeni trening (MK). Pa še par drugih zadev je gor. Kar zanimivo.
Sicer se pa popolnoma strinjam z bushbaby, da je nekaj razmišljanja lahko zelo konstruktivno, ko preseže optimalno točko pa uničujoče za dušo in telo. Tako kot vsako pretiravanje.