Objavljeno: 26. feb 2009 15:02
Hej punce 
Ker ste mi že tolikokrat pomagale, vas ponovno prosim za nasvete... Namreč, že od nekdaj sem zelo navezana na svoje starše, res ju imam rada in ju spoštujem. Tu pa se je pojavil problem... Mama je imela že dolgo neko znamenje, ki ga je po nasvetu zdravnika dala odstraniti. Ugotovili so da je bil melanom, ampak minimalne debeline (kar pomeni da spada med tanke melanome in so ponavadi popolnoma ozdravljivi), zato so jo le še enkrat operirali da so odstranili vse sledi bolnih celih (torej so vse izrezali v zdravo). Od tega je minilo že pol leta, ima pa le še redne preglede pri kirurginji, ki pa ji je tedaj povedala da je imela srečo in da je vse vredu. Zdaj vsi živijo svoje življenje dalje, le jaz ne morem pozabiti. Ko je prvo izvedela diagnozo se mi je zdelo kot da se mi je podrl svet, obhajale so me same slabe misli in strah, da mami izgubim. Tako je še danes, saj niti približno ne morem pozabiti, da se lahko ta bolezen kdaj tudi vrne in živim v večnem strahu da bi se ponovilo. Tako me zdaj, ko kateri od staršev "pojamra" da ga kaj boli, zelo skrbi, da bi bilo kaj narobe, čeprav so čisto nedolžne "bolečine" ali pa le utrujenost. Nikoli nisem imela izkušenj s smrtjo, zato me je spoznanje da nismo večni še toliko bolj pretreslo in ne vem kako naj se s tem spoprimem. Vsi me tolažijo z besedami, češ da naj zdaj pozabim, da je mimo in naj ne skrbim toliko, a mi te besede žal nič ne pomenijo.
Ima morda katera podobno izkušnjo in mi lahko da kak nasvet glede tega, saj bi res rada ponovno normalno zaživela, brez strahu in negativnih misli vsak ljubi dan? Res ne vem kaj še naj storim, imam dobre in slabe dneve, včasih si mislim "saj je pa vse vredu!" in je vse lepo, včasih pa si mislim "kaj pa če...?" Prosim vsaj za kakšno vzpodbudno besedo, da vem, da me nekdo razume...
Ker ste mi že tolikokrat pomagale, vas ponovno prosim za nasvete... Namreč, že od nekdaj sem zelo navezana na svoje starše, res ju imam rada in ju spoštujem. Tu pa se je pojavil problem... Mama je imela že dolgo neko znamenje, ki ga je po nasvetu zdravnika dala odstraniti. Ugotovili so da je bil melanom, ampak minimalne debeline (kar pomeni da spada med tanke melanome in so ponavadi popolnoma ozdravljivi), zato so jo le še enkrat operirali da so odstranili vse sledi bolnih celih (torej so vse izrezali v zdravo). Od tega je minilo že pol leta, ima pa le še redne preglede pri kirurginji, ki pa ji je tedaj povedala da je imela srečo in da je vse vredu. Zdaj vsi živijo svoje življenje dalje, le jaz ne morem pozabiti. Ko je prvo izvedela diagnozo se mi je zdelo kot da se mi je podrl svet, obhajale so me same slabe misli in strah, da mami izgubim. Tako je še danes, saj niti približno ne morem pozabiti, da se lahko ta bolezen kdaj tudi vrne in živim v večnem strahu da bi se ponovilo. Tako me zdaj, ko kateri od staršev "pojamra" da ga kaj boli, zelo skrbi, da bi bilo kaj narobe, čeprav so čisto nedolžne "bolečine" ali pa le utrujenost. Nikoli nisem imela izkušenj s smrtjo, zato me je spoznanje da nismo večni še toliko bolj pretreslo in ne vem kako naj se s tem spoprimem. Vsi me tolažijo z besedami, češ da naj zdaj pozabim, da je mimo in naj ne skrbim toliko, a mi te besede žal nič ne pomenijo.
Ima morda katera podobno izkušnjo in mi lahko da kak nasvet glede tega, saj bi res rada ponovno normalno zaživela, brez strahu in negativnih misli vsak ljubi dan? Res ne vem kaj še naj storim, imam dobre in slabe dneve, včasih si mislim "saj je pa vse vredu!" in je vse lepo, včasih pa si mislim "kaj pa če...?" Prosim vsaj za kakšno vzpodbudno besedo, da vem, da me nekdo razume...
0
0
Držim pesti! 
Saj se nekako morem strinjati z njimi, ker mi to branje "po delčkih" res niti malo ni koristilo, le še bolj panična sem bila. 
