Kako naj fantu povem, da si želim otroka

Verjamem, da ko se enkrat v ženski porodi močna želja po materinstvu, jo je težko ignorirat. Vendar pa se strinjam s puncami, ki pravijo, da počakaj in ne sili z glavo skozi zid. Pri tako velikih življenjskih odločitvah trma in forsiranje ne zaležeta. Vsak ki želi otroka, mora bit dovolj zrel zanj in vsak, ki je zrel razume, da se takih stvari ne da forsirat in da se morata oba partnerja počutit pripravljena. Verjetno ne bi rada, da ti bo fant leta kasneje očital, da si ga pahnila v to, da bi sam želel, da bi bilo drugače, itd. Take stvari lahko z leti prerasejo v resne zamere in občutek, da je bil izigran. Če si otroka res želiš, boš že počakala in ne boš na vrat na nos skočila v vse skupaj. Kot so že ostale povedale - tvoj fant že itak ve, da si ti želiš otroka in tudi sam si ga želi, samo ne še zdaj. Mislim, da ni pravično, da ga želiš zmanipulirat, sploh pri tako veliki odločitvi, kjer ni poti nazaj. Tudi popolnoma razumem, da fant noče podpore tvojega očeta, ampak bi želel, da bosta sama dva dovolj sposobna dobro preživljat sebe in otroke. Tudi mi smo precej dobro finančno preskrbljeni, pa se vseeno ne bi želela takole finančno obesit na starše (četudi bi oni hoteli), kaj šele da bi to pričakovala od fanta. Mislim, da se je potrebno osamosvojit, ker se lahko kasneje zgodi tisto, o čemer je govorila Lilja - starši (morda čisto nehote) prevzamejo preveč vajeti v svoje roke, menijo da si zaradi velike finančne pomoči zaslužijo več kontrole nad življenjem mlade družine, pa naj gre za vzgajanje otrok ali kaj drugega. Po mojem mnenju je zelo malo staršev, ki se znajo v primeru življenja pod isto streho pravilno distancirat in se ne vmešavat za vsako malenkost.

Pa tudi ne razumem, zakaj bi starši vzdrževali tvojega fanta in otroka. Razume se, da pomagajo, kdaj kupijo kakšno stvar in podobno, ne pa da si finančno dobesedno obešena nanje - meni se zdi to nezrelo razmišljanje,, češ samo da bom jaz imela otroka, glede drugih stvari pa se ne bom ubadala, sej bo ati dal denar. Ne vem, zakaj ne bi mogla počakat še par let, doštudirat in se redno zaposlit, v tem času bi se s fantom finančno osamosvojila in šla živet na svoje, potem pa otrok. Vem, da si želiš otroka zdej, ampak tle govorimo o otroku, ne o novem kolesu. Če vidiš, da fant trenutno še ni za to, pač ne moreš nič naredit, razen če ga totalno zmanipuliraš.

Ajajaj ...
Krnekinina, če je tole tvoj odziv na fantastične nasvete, ki so ti jih dale punce (sploh Peg je skoraj do pikice povzela tudi moje misli), ti lahko rečem le: Počakaj z otrokom, ker nisi še zrela zanj. Imeti otroka je največja odgovornost na svetu in zahteva veliko več od 'želje in ljubezni'. Za začetek terja malce več 'openmindness' in sposobnosti sprejemanja drugačnih mnenj, četudi nam ta niso všeč. Ker je treba gledati malce bolj široko in objektivno, predvsem pa v korist svojega otroka - tega pa ti ne počneš, pomembna si si le ti sama in tvoja želja, kar pa nikakor ne more biti dobro izhodišče za tako pomembno, veliko, življenjsko odločitev.

In poslušaj svojega fanta, ker je več kot očitno precej bolj 'pri tleh' kot pa si ti sama (vsaj trenutno).

Joj, ne morem povedat, kakšno olajšanje je tole prebrat. Da se še komu to dogaja...
Vse ob svojem času, bo držalo.

Niti približno nisi edina, poglej malo po temi Želja po otroku (ki je mimogrede zelo sorodna tej temi, zato naj si jo tudi avtorica malo prebere).

Seveda nisi edina, mene tudi še ni zašraufal kakšen materinski čut (se pravi se od zadnjega prispevka v temi "Želja po otroku" ni še nič spremenilo).

Je pa zanimivo tudi kar je izpostavila Monique, in sicer, da je v dobršni meri ključno kaj počneš v življenju in če si kljub 1001 obveznosti, želji in lastni samoizpolnitvi zaželiš otroka, je pomoje to to. Se spomnim ko sem spoznala mojega ljubega me je nekaj šraufalo, da pa bi imela otroka oz. da ne bi imela nič proti če bi "se kaj zgodilo", ampak lahko 100% potrdim, da je bilo to mešanica začetne zastreskanosti, evforije in pa DOLGČASA. Dolgčasa v smislu, da sem končevala študij, nisem imela kaj veliko pametnega početi in si zaposlovati misli s čim pametnim, pa me je malce odneslo Simple ko pasulj, zato sem pa tudi v prejšnjem postu napisala, da bi bilo OK za Krnekinino, da si najde kak drug način samoizpolnitve.

S fantom sva se resno pogovorila in naj vam povem da vedno ko sem omanila svojo željo po otroku me ni jemal resno in je pač mislil da se zajebavam. Zdej pa sva se RESNO pogovorila in ugotovila, da je tudi on imel to željo ampak prej pred mano ni hotel izpasti butec in mi to govoriti ker je bil prepričan da si js tega ne želim! In zdaj še vesela novica: Aktivno delava na tem da bi v meni začelo rasti novo življenje! 

Tudi jaz sem mu to povedala in se po najinem  pogovoru o otroku tudi več pogovarjava, poveva svoje mnenje o tem o čisto vsakdanjih stvareh pa tudi, če se oba ne strinjava narediva potem tako da bo za naju najboljše. Povedala sem mu tudi, da potem ko bova imela otroka ne bo mogu hodit na vsako tekmo in vsak trening, sploh pa ne na turnirje, ki trajajo cel vikend in se je strinjal z mano! Povedala sem mu tudi, da če hoče imet otroka se bo mogu odpovedat nogometu sicer ne v celoti ampak delno, če pa tega ne misli naj mi pove sedaj in ne bova imela otroka! Rešuje pa se tudi najin stanovanjski problem!

Zakaj pa bi se moral odpovedati nečemu kar ga veseli, svojim hobijem

No, le pogovarjajta se še naprej. Otrok res ni igrača, se pa sigurno marsikaj da skombinirati tudi s študijem itd., kot je že ena napisala. Samo resno je treba pristopiti k vsem vidikom.