Joj, kakšne sanje sem imela prejšnji teden. In tako žive, še zdaj se spomnim vseh potankosti

Najprej sem dogajanje opazovala kot tretja oseba, torej kot da bi gledala film. Bila je ena skupina sodelavcev in približno polovica jih je bila ujetih v podmornici pod vodo, pa ne v morju, ampak v reki (ja, vem

). Druga polovica pa je sedela na obrežju reke in se pogovarjala po telefonu z njimi. Ugotovili so, da jih nikakor ne bodo mogli rešiti, in tako je vsak dobil telefon v roke in se poslovil od njih. Čisto vsi po vrsti pa so samo mrtvo hladno debatirali o nekih službenih zadevah z njimi. Zadnja je dobila telefon v roke ena črnka, ki pa je bila za spremembo od ostalih zelo čustveno prizadeta. Dolgo je govorila z njimi, na koncu pa rekla, da se bodo v bistvu kmalu spet srečali, saj naj bi vzela strup in bo zato tudi ona kmalu umrla.
Od tu dalje sem ta oseba postala jaz. Skupaj z umirajočo skupino sodelavcev smo vsak v svoji krsti pluli po reki. Skozi majhno špranjo sem gledala ven in razmišljala, zakaj sem sploh vzela strup, zakaj sem želela umreti. In nikakor se nisem mogla spomniti. V tistem trenutku sem si grozno zaželela spet živeti. Kako sem potem prišla iz tiste krste do bolnice, mi ni čisto jasno. Tam so mi potem dvakrat sprali želodec, ampak kljub temu niso bili popolnoma prepričani, ali bo to zadostovalo.