Jaz pa ko berem zdaj vse te poste vas punc, ki ste (še) brez otrok- nekako vas razumem, ker sem včasih tudi jaz razmišljala recimo da podobno. Ampak ko zdaj berem vaša razmišljanja, so mi vse te dileme, vprašanja, tudi to, da je dovolj le "mož in služba" tako, nevem no, hecno. Pa ne mislim zaničevalno ali vzvišeno itd, ampak preprosto ne moreš vedeti kako je in ali si pripravljen ali nisi, in kaj ti bo nekoč dovolj, sploh ne veš kakšna je "vsebina" za dejstvom "imeti otroka". Tega preprosto ne moreš vedeti, ker nimaš te izkušnje. Je pa čudovito in moje mnenje je, da si to moraš privoščiti, ker je imeti otroke in biti starš preprosto fantastično. In potem se vse stvari kar nekako zložijo in sestavijo, in vse je tako kot mora biti in vse teče dalje.
Kar se pa pripravljenosti tiče- meni se zdi da itak nikoli nisi dovolj pripravljen. Midva sva si ga želela in ga načrtovala, pa me je nosečnost vseeno milorečeno šokirala. Nekaj je razmišljati o otroku na fiktivnem nivoju, nekaj je pa dejstvo, da nekdo raste v tebi, da ne boš nikoli več sam, da si odgovoren z vsem svojim bitjem za še eno življenje. Jaz sem imela prvih 14 dni nosečnosti skorajda krizo identitete ker sem stalno razmišljala o tem, pa to ne poimeni, da nisem bila pripravljena. Ampak vse je tako noro novo in drugače da se res težko pripraviš. Ali sem pa pač samo jaz taka. Mogoče sem malo zabluzila v tem svojem pisanju, se oproščam. Pa nikakor ne mojega pisanja razumeti da vas nagovarjam k trem otrokom takoj in zdaj in da je ne imeti otrok in ne želeti si jih nekaj čudnega in narobe. To pisanje je samo plod mojih izkušenj in razmišljanj in doživljanj.
Se pa definitivno strinjam s Katjo- nikar partnerja odriniti na stranski tir ko pride dete. Dete bo nekoč tudi odšlo, partner pa ostane.
no pa saj imamo kar veliko mamic tu gor, pa bo lahko katera povedala, če je res tako 
Meni je "enako dogajalo".
.
