Dilema

naj vam na kratko opišem nastalo situacijo. (moderatorke, lahko spremenite naslov, če ne ustreza "problemu")
ne pričakujem odgovora na moj "problem", zanima me samo vaše mnenje, če je  že katera imela podobno izkušnjo itd.

z fantom sva bila skupaj skoraj 4 leta (stara sva oba 22 let)...skorajvsa 4 leta sva skupaj živela. Poimenujmo tega fanta Tomaž.  v splošnemlahko rečem, da je bilo lepo, nisva imela nobenih težav z samimbivanjem skupaj, razumela sva se, čeprav sva karaktersko popolnomadrugačna. imela sva svoje vzpone in padce, razna kreganja, bla bla,ampak vedno sva zadeve rešila. oba sva se skozi zvezo razvijala,spremenila. kot ima vsak človek svoje pomanjkljivosti, jih je imel tudion. ampak sem se skozi vsa 4 leta trudila, da jih sprejmem in ga cenimtakšnega kot je. imela sem občutek, da je pa mogoče res to to, čepravsva imela krize vmes in po 3 letih skorajda že končala zvezo, ampak svarešila in šla naprej. ustvarila sva nekaj več kot preprostazaljubljenost. imela sva skupne vizije prihodnosti (letos bova namrečoba na faksu pavzirala in sva planirala daljše potovanje). vse to doletos aprila, ko je kriza spet nastopila. spoznala sem enega fanta(poimenujmo ga Simon), s katerim sva skupaj delala. imel je lastnosti,ki pa jih Tomaž ni imel. karaktersko sva si zelo zelo podobna, zelopodobno razmišljava, reagirava na stvari, včasih tudi na dan po 6 xrečeva v istem trenutku isto stvar. dobesedno mi v določenih primerihbere misli. kar je fajn, po eni strani. ful je pozoren in prijazendo mene. od vsega začetka mi je govoril in delal stvari, ki jih Tomažnikoli ni.
in tako sem naredila zadevi konec. z Tomažem sva končala, preselila sem se v novo stanovanje, kjer živim sama in začela z Simonom (ne živiva skupaj). z Tomažem sva tako prekinila vse stike (oz. jih zreducirala na minimum - ko sem pač morala še po svoje stvari v stanovanje in 2x neuspelo skupno kosilo), ampak to je bilo v glavnem to. hotela sem, da me pusti pri miru, tako kot sem tudi jaz njega. Od vsega začetka pa sem tudi Simonu povedala, da žal nisem sposobna resne zveze, kajti nisem še sposobna dajat toliko ljubezni kot bi jo lahko sicer. razumel je, vedno mi je dal čas, da premislim, me je pustil pri miru in nikoli me ni v nič silil. tako sva se o vsem pogovarjala in se imela fajn, ko sva bila pač skupaj. od tega so sedaj 3 meseci.
nakar sem izvedela, da je Tomažu zelo hudo, ker sva pač šla narazen in tako se je začelo. začela sem se spraševati, kako sem lahko kaj takega naredila osebi, ki sem jo imela tako zelo rada. začela sem se spraševat ali je to bila le faza, katero sem morala doživet. začela sem dvomit v vse. to traja sedaj 2 tedna. z Tomažem sva se potem parkrat videla in pogovarjala (nič drugega ni bilo). pogovarjala pa sva se v smislu, če bi bila spet skupaj. tudi Simona nisem zavajala, kajti vedno sem mu povedala o vseh mojih dvomih in pomislekih.

ne vem kaj drugega naj še napišem. to je v glavnem to.
zanima pa me preprosto vaše mnenje, če se komu da odgovarjat.
hvala.

Vprašaj se, če te daje "ženski občutek krivde" to namreč rade počnemo in ta občutek krivde zna vzbuditi tudi navidezna čustva "ljubezni". Nisi ga pogrešala od aprila, zdaj pa te spet zanima? Believe me, to samo pomeni, da si normalna ženska, ki ima kot vse čudovito sposobnost empatije in obžalovanja, da si prizadel nekoga, ki ga imaš (najbrž še vedno, če ne drugo vsaj kot človeka) rad. Žal ta moment nimam časa, da bi ti povedala svoje izkušnje, a mislim da ne bosta ne en ne drugi tapravi, vzami si čas in ne sprejemaj ad hoc odločitev, poskušaj biti objektivna in kaj objektivno občutiš - ne zato ker si Tomaža prizadela, ampak kaj si ti resnično želiš? Kaj tebe osrečuje?

Upam da je vsaj malo v pomoč.

fridda iz izkušenj ti povem, da zna bit, da ne boš ne s prvim in ne z drugim. Sama sem imela relativno podobno izkušnjo, iz občutka krivde hodila nazaj, pa rada sem ga imela, pa kako sem mu lahko to naredila ipd. Ampak vse skupaj se samo zavleče za nekaj let, potem pa spet izbruhne v še hujši obliki. Najbolje je prekinit stike s Tomažem in iti naprej - težko, ampak moje izkušnje kažejo tako. Simon - verjetno bo še nekaj časa aktualen in ti njemu tudi, zelo verjetno pa tudi z njim ne boš ostala skupaj na doljši rok (govoriva npr. v obdobju naslednjih 5, 10 let).
Skratka...pusti Tomaža, da te preboli in ti pojdi naprej. S Simonom se prepusti: če ti bo všeč super, če ne pa boš sama... Kar je na faxu v bistvu tudi čisto super stvar...:)

Brez zamere, tebi se sanja ne, kaj bi rada! Morda je bil to sedaj zate pregrob odgovor, ampak potrebuješ čas zase. Jaz ne znam olepševati stvari, če jih začutim takšne. Poleg tega pa nosiš občutek krivde, ki jo je vzbudila scena z odhodom in z njegovo prizadetostjo. Ne zapletaj se v novo zvezo, če še prejšnje končala nisi. Sicer pa si dobra in pogumna punca in verjamem, da si trenutno samo v obdobju, ko še nimaš vse na mestu. Mislim, da je ta Simon, kot si ga poimenovala, le ena faza oziroma člen, stopnja, prek katerega si boš utrnila pot, da se ti bo izkristaliziralo, kaj bi ti rada,,, da se boš spet spomnila, bi rekla sicer so pa odnosi zelo zakomplicirana zadevca

eh.
preveč besed.
sem bila z enim takim tomažem 9 let. vsedno sva na isto prišla. zdaj sem srečna.

potrebuješ takega fanta, s katerim ti bo logično, da sta skupaj, brez oh, kaj pa zdaj....kaj bo pa pol, kaj pa, če....

škoda časa, če mene vprašaš... ma, kaj tako kompliciraaaaaš!!!! gremo naprej, ne nazaj!

občutek krivde pri Tomažu ti daje razvada/navada.

Jaz bi rekla, da nič ni samoumevno in nič ni logično- življenje je včasih zelo zapleteno. Tudi jaz sem bila kakšnih 15 let nazaj v podobni situaciji, in danes, ko gledam nazaj, vidim, da bi se lahko izteklo drugače, pa moje življenje danes ne bi bilo nič manj ljubezni polno ali bogato. Tudi jaz menim, da počakaj, daj si čas, da spet bolje spoznaš sebe, občutiš, kje si, kaj potebuješ, želiš, občutiš, kam želiš v življenju. Pa močno močno bi ti svetovala, da izveš kaj več o zvezah in ljubezno na splošno (to vsi potrebujemo, kajne?)- mogoče začni kar s knjigo Najina ljubezen (Harville Hendrix), meni se zdi, da je v njej najglobje zajeto znanje na tem področju.
Pa srečno. Vse je ok, vse je samo del procesa učenja, in kot so že punce rekle, popolnoma popolnoma normalna ženska si.

fridda, poglej, saj so ti punce še lepše napisale, kot sem ti jaz povedala. Poleg tega se mi zdi, da si zelo mlada vstopila v zvezo, pri osemnajstih, kajne in sedaj si stara 22 let! uh uh uh menim, da te taprava zveza šele čaka, poglobljena, zrelejša, čistejša... kakor koli, po toči je zvoniti prepozno. moški si itak po navadi kasneje pridejo gor, kaj so delali narobe v zvezi z bivšo punco... no, eni si nikoli ne pridejo, spet drugi pa k sreči dojamejo to še, ko je čas za reševanje težav... da ne bi izzvenelo, da šimfam preveč! Vsekakor si ne beli glave, pač bodi samo poštena in iskrena ne samo do sebe in svojih namer, pač pa tudi do fantov v tvoji okolici. In če ne čutiš do sedanjega in bivšega nič, jima to tudi povej. Sprva bo odziv grozen, čez nekaj časa pa spoštovanja vreden. Kot sem ti dejala, odnosi so zelo komplicirana in kompleksna stvar, zato menim, da ne smemo metati vseh v en koš. Sicer pa samo naprej, pa glavo gor, ne se vračat, bo samo še slabše in če se vračaš, nikoli ne doživiš kaj povsem novega

fridda, poglej, saj so ti punce še lepše napisale, kot sem ti jaz povedala. Poleg tega se mi zdi, da si zelo mlada vstopila v zvezo, pri osemnajstih, kajne in sedaj si stara 22 let! uh uh uh menim, da te taprava zveza šele čaka, poglobljena, zrelejša, čistejša... kakor koli, po toči je zvoniti prepozno. moški si itak po navadi kasneje pridejo gor, kaj so delali narobe v zvezi z bivšo punco... no, eni si nikoli ne pridejo, spet drugi pa k sreči dojamejo to še, ko je čas za reševanje težav... da ne bi izzvenelo, da šimfam preveč! Vsekakor si ne beli glave, pač bodi samo poštena in iskrena ne samo do sebe in svojih namer, pač pa tudi do fantov v tvoji okolici. In če ne čutiš do sedanjega in bivšega nič, jima to tudi povej. Sprva bo odziv grozen, čez nekaj časa pa spoštovanja vreden. Kot sem ti dejala, odnosi so zelo komplicirana in kompleksna stvar, zato menim, da ne smemo metati vseh v en koš. Sicer pa samo naprej, pa glavo gor, ne se vračat, bo samo še slabše in če se vračaš, nikoli ne doživiš kaj povsem novega

Če imaš pomisleke za Tomaža in za Simona, potem je jasno kot beli dan, da to ni to. Nekaj na silo je brezveze. Za pravega pač veš. Bo že prišel.

Z zanimanjem prebrala tvoj problem, ker sem tudi sama v podobni situaciji. S partnerjem v vezi več kot 8 let. On zelo ambiciozen, preveč zaposlen...Njegove ambicije so ga pripeljale do visokega položaja v službi, s tem povezano tudi dobrim zaslužkom. Vse lepo in prav, če se ne bi ob njem zadnja leta počutila zelo zapostavljene. Skupaj le organiziran prosti čas, zelo malo intimnega življenja, nobenih nežnosti pa še bi lahko naštevala. Poleg tega z nobene stani konkretne želje po ustvarjanju družine (vedno neki pomisleki, strahovi in razogovori - ja, enkrat bova pa midva tudi imela otroke...), dnevi, tedni, leta pa kar bežijo. Doživela sva veliko lepega, imam ga rada...Toda...pred nekaj meseci se je v mojem življenju pojavil nekdo, ki mi je totalno obrnil glavo in pokazal, kaj pomeni biti ljubljen. Z njim sem doživela najlepše trnutke zadnjih nekaj let. Pravzaprav mi je spet zbudil metuljčke, strast, nežnost, igrivost... je popolno nasprotje mojemu partnerju - zabaven, spontan, romantik. Ob njem se počutim srečno. Ja, ampak tu nastane spet en problem. Ko sva se spoznala, je živel z nosečo partnerico, s katero sta se razšla (po njegovih besedah zaradi ljubezni, ki jo čuti do mene). Nedavno rojeni otrok mu pomeni vse, zanj se zelo trudi.
Sama sem v velikem precepu - naj zapustim sedanjega partnerja in stopim v vezo z njim, naj se trudim popraviti in ohraniti sedanjo vezo. V glavi nešteto strahov, skrbi. Nočem prizadeti, bojim se po dolgoletnemu rutinskemu življenju spustiti v nekaj povsem novega.
Ja, kljub temu, da nisem rosno mlada, bi človek pričakoval bolj zrelo razmišljanje, toda tudi jaz sem na dnu, zmedena.
Situacije, kjer so vpletena čustva, so res "zajebane".

Vse lepo in prav, če se ne bi ob njem zadnja leta počutila zelo zapostavljene. Skupaj le organiziran prosti čas, zelo malo intimnega življenja, nobenih nežnosti pa še bi lahko naštevala. Poleg tega z nobene stani konkretne želje po ustvarjanju družine (vedno neki pomisleki, strahovi in razogovori - ja, enkrat bova pa midva tudi imela otroke...), dnevi, tedni, leta pa kar bežijo.

ZADNJA LETA? Ne vem zakaj si tako neodločna v svojem življenju, ko pa ti partner ne nudi tisto, zaradi česar si začela zvezo z njim... morda mu ti ne nudiš? Ti nudi le materialno stabilnost? Vama je res dolgčas v odnosu! Sta že poskusila s pogovori, terapijami, s kakšnimi skupnimi hobiji v zadnjem času? Si mu povedala vse, kar ti leži na duši? Sicer pa tudi z novim nimaš briliantne situacije... ne vem, navedla si tudi bolj skromne podatke, v kakem razmerju ti je sedanji kolega, itd... dva stolčka? Jaz ti odgovarjam le tako, da bi sedaj na tvojem mestu se odločila po tem, kako mi veleva srce in srce se sedi na dveh stolčkih! vse dobro ti želim!