Bulimija, anoreksija in prenajedanje

Zaradi pravice do svobode govora in izražanja žal ne bo šlo Vsak ima pravico povedati kaj si misli in to objaviti na internetu. Mislim, da bi za to, da se punce tega ne bi posluževale oz. jemale kot biblijo, morali poskrbeti starši. S pravo vzgojo in posluhom za težave bi se morale stvari rešiti še preden bi prišle tako daleč. Tako je vsaj moje laično mnenje - nisem ne psihologinja, ne strokovnjakinja na področju motenj prehranjevanja.

Meni se zdi skrajno grozno, da imajo punce tako nizko samozavest in samospoštovanje, da si dovolijo, da jim podobe v medijih, javnosti, med vrstniki, uničijo samopodobo in jih peljejo v taka dejanja. Še bolj se mi zdi žalostno koliko deklet dandanes zboleva za anoreksijo ali bulimijo. Je tega res treba?

Vse, ki ste se tega pekla rešile - iskrene čestitke za premagano bolezen Če slučajno berejo to punce, ki mislijo o sebi, da so debele, grde in ničvredne - si to kar se odločiš, da boš. Poglej se v ogledalo in prvič po dolgem času zazri v osebo, ki se je do sedaj skrivala - lepa, pogumna, neprecenljiva. In ko boš to videla, boš to tudi postala

Prebrala sem temo, vendar se večinoma dotika teme anoreksije in bulimije. Sama se mi zdi, da imam težave s prenajedanjem iz dolgočasja. Sicer nimam glede na velikost preveliko težo, vendar predvsem zadnje leto opažam, da imam veliko (pre)več maščobe kot preden sem se začela prenajedati s hrano. Ko nimam kaj početi, za televizijo ali preprosto ko vidim kaj sladkega jem pa čeprav nisem lačna ter željna tega. Nikoli nisem potem bruhala in tudi ne mislim, ampak imam slabo vest in se samo še slabše počutim. Se mi zdi, da čedalje bolj to vpliva tudi na moje življenje in kakovost le-tega. Še zdaleč nočem imeti videza "kosti-kože", vendar hočem biti zadovoljna biti s seboj. Poleg tega mi prenajedanje izniči ves trud za ohranjanje lepe postave in tako obupam tudi kar se gibanja tiče. Potem pa začnem še zaradi žalosti jesti in si mislim, da jutri je nov dan pa samo še danes pojem zavojček piškotov. Nekaj časa vztrajam in nato spet popustim. Zdi se mi kot, da se vrtim v začaranem krogu. Rada bi že končala s tem in živela normalno življenje ter bila zadovoljna s seboj, vendar se mi zdi, da mi tako le upada samozavest in se imam čedalje manj rada Potem pa še vidim kakšne lepo oblikovane punce in se samo še slabše počutim in si mislim kako lepo bi bilo, da bi bila na njihovem mestu. Čeprav se globoko v sebi zavedam, da ima vsaka svoje probleme, si želim biti taka kot ona. Enostavno vem, da če ne bom zadovoljna s seboj in se imela rada, ne morem živeti takšno življenje kot si želim in sem dosti manj produktivnejša, imam manj energije in gre vse navzdol. Res si hočem pomagati, vendar ne vem kako, na kakšen način
Z domačimi ali s kom drugim o tem ne morem govori, ker me ne bodo razumeli glede na svoj način razmišljanja, ki ga imajo.
Sem prebrala tudi članek na PL, vendar bi rada slišala še kakšne konkretne izkušnje. Ima katera podobne težave?

Pri tebi je pa res enostavno. Če ti je dolgčas in zato ješ, si torej najdi zaposlitev. Če nimaš službe, si jo najdi. Če študiraš, si najdi študentsko delo. Naredi nekaj, da ti ne bo dolgčas, pa bo. Jaz sem imela pred desetimi leti podoben problem in sem vidla rešitev samo v tem, da grem delat. In sem se psihično in fizično praktično takoj pocajtala. Stvar se mi nikoli več ni ponovila, pa čeprav mi je bilo vmes tudi še kdaj pa kdaj dolgčas. In zdaj ne pazim nič več kaj jem, kdaj jem, ampak poslušam samo moje telo. In sem suhica sama po sebi.

MV hvala za nasvet Sicer pa sem potem, ko sem se tukaj izpovedala, malo gledala po internetu in prišla tudi sama do podobnega sklepa. Poleg tega sem si določila, da bom 5-6 jedla in približno ob katerih urah (na 2.5h, ker sem ugotovila, da mi tako najbolj ustreza) ter si zapisovala kaj/kdaj jem - uvedla nadzor nad vnosom hrane nekaj časa, dokler se ne bom navadila. Glede na to, da sem dokaj analitičen človek sem skoraj sigurna, da mi bo na tak način uspelo. Pri TV pa namesto sladkarij imam stekleničko vode in ko mi kaj zapaše dat v usta, spijem požirek. Poleg tega pa sem se odločila, da se bom začela pripravljati na izpitno obdobje v septembru in več pomagala doma. Zaenkrat mi gre dobro - nisem lačna, sem zaposlena in ko začutim, da bi kaj pojedla (kar tako) se nekako uspem prepričat, da res ne rabim hrane temveč kaj drugega - družbo, delo.

amended girl. čisto te razumem, ker sem se pred časom (mogoče se še vedno) ubadala s podobnimi težavami. kot ti je že MV povedala, najboljše je da si najdeš neko zaposlitev. meni je pomagalo to, da sem šla na morje s prijatelji in tam sem apetit kar izgbila,na hrano pa niti nisem pomislila. res je fajn če si v družbi ker te to popolonoma zamoti. ok, ne rečem, da sem se popolnoma odvadila tega početja, ampak vseeno pa pazim da se ne ponovi. počasi se prav tako daleč pride, in če hočemo nekaj narediti na hitro nam slej ko prej spodleti, potem pa smo posledično slabe volje in se znova prenajedamo. vedno je nova priložnost le vztrajni moramo biti in zaupati sami vase.to je dolg proces okrevanja, tega se sedaj več kot zavedam in kot pravim počasi, a vztrajno. držim pesti zate in vedi da nisi edina. na svetu je še velikoo takih s takšnimi ali drugačnimi problemi pa javi se nam kaj

Saj to sem ugotovila: ko sem polno zaposlena, na hrano niti ne mislim, vseeno pa si v začetku dneva predvidim ure, kdaj bom jedla, da ne bom potem pretiravala v drugo smer in čisto premalo pojedla. Poleg tega imam zraven sebe vedno vodo in jo tako več spijem (1.5L, ker do sedaj mi je ni uspelo) pa še manj razmišljam o tem, da bi jedla sladkarije in podobno.
Je pa res, da se na silo ne da nič rešit in se potem slejkoprej vrne nazaj, ampak vseeno se mi zdi, da mi gre boljše in zmanjšujem prenajedanje. Si pa super napisala o tem, kaj se zgodi, ko hočemo nekaj na hitro narediti
Pa hvala za tvoje spodbudne besede

Mene pa zanima, ali se kdaj resnično pozdraviš, tovrstne motnje odpraviš, ali se pač naučiš živeti, se sprijazniš?
Hdič, ko teh stvari osebno ne poznaš, in se to dogaja nekomu, ki ga imaš rad. A ne znaš pomagat? Kaj, ko tudi strokovna pomoč ne zaleže? Kar pustiš, da stvari potekajo, tako kot pač?


Groza!

Not happy!

Not!  

WTF? Za namlatiti, prav doliva olja na ogenj, a-hole!

povem iz lastnih izkušenj, ker sem za anoreksijo bolehala kar dvakrat, sedaj pa se še vedno ubadam z drugačno obliko, to je prenajedanje. jaz na žalost vzroka moje bolzeni nisem odkrila in niti ga nisem zdravila, kar mi sedaj povzroča precej težav. kot sem že rekla anoreksijo poznam do potankosti, huda stvar, ko ti vsi okrog tebe želijo pomagati in ti neprestano govorijo kako si škodiš, da se uničuješ, da se nenazadnje ubijaš, vendar tebi to v glavi ne kapne, da je tvoje početje neumno, slabo. v mislih imaš samo to koliko tehtaš, koliko si pojedel, bog ne daj, da si pojedel preveč, ne smeš se zrediti niti grama, in ko ti potem drugi skušajo dopovedati da si preveč suh oz bolano suh, enostavno misliš, da ti drugi želijo škoditi, da ti zavidajo tvojo "lepo" postavo..res huda stvar.
po mojem mnenju se vsaka obsedenost, tudi anoreksija, bulimija in prenajedanje dajo premagati. ni vrag da se ne bi dalo, le trdno voljo potrebuješ, veliko veliko podpore in potrpljenja, predvsem pa moraš biti močan, da si kos takim in drugačnim situacijam, ki so na poti ozdravitve. sama se spopadam in se zdravim, ker sedaj resnično želim premagati to obsedenost. nikoli nisem poiskala strokovne pomoči, vedno sem samo poiskala pomoč pri osebnem zdravniku. sicer mi je zdravnik predlagal, da grem so psihiatrov, vendar sem pomoč zavrnila in sedaj tole močno obžalujem.
st upam, da se bo tvoja znanka/znanec izvlekel/a iz teh težav. enostavno je pri taki osebi treba vztrajat in biti zelo potrpežljiv, toleranten, nuditi mu je treba veliko podpore, ker samo tako se da vse rešiti. ne smeš izgubiti ne upanja, ne živcev, ker to je težka stvar in tisiti ki tega ni doživl ne zmore in ne zna razumeti osebne stiske takšne osebe.

Pisala bom s stališča, ki sem ga doživljala, ko sem se prenajedala.
st osebno sem mnenja, da je to podobno kot pri ostalih odvisnostih. Mislim, da kljub temu, da se pozdraviš, lahko nastopi kriza in si na prelomu ali boš spet zaidel v to ali ne. V takih situacijah, če nisi sam dovolj odločen, da vztrajaš, je izjemno koristno, da imaš koga ob sebi, ki mu lahko zaupaš (in te ne obstoja) ter ti tako pomaga, da ne zaideš na stara poti.
Je pa zelo težko, saj ponavadi ljudje skrivamo te težave in se drugim težko zaupamo, saj se bojimo obsojanja in nas je sram tega, da nimamo nadzora nad samim seboj. Sama nisem nobenemu povedala, saj glede na to, kako poznam ljudi, ki me obkrožajo, me ne bi razumeli. Je pa tudi res, da sem sama hotela iti skozi to in si sama pomagati. Če bi mi kdo karkoli rekel, bi se ujezila, saj bi me motilo, da bi mi kdo rekel, da imam težave. Je pa odvisno od osebe do osebe. Kar se tiče mojega prenajedanja, sem ugotovila, da je to vzrok predvsem dolgočasje (kar sem že napisala v to temo). Včasih sem se prenajedala tudi zato, ker sem stalno poslušala okoli, da so le lepo oblikovani ljudje dobri, kar pa še zdaleč ni res. Sicer je to čudno slišati, ampak enostavno namesto, da bi bolj telovadila, sem se nažirala. Sedaj sem dala to skozi. Včasih sicer malo več pojem, kljub temu, da sem sita, vendar vse v mejah normale.
Priporočam ti, da prebereš knjigo od Sanje Rozman: Peklenska gugalnica, ki jo trenutno tudi sama berem in so mi nekatere stvari veliko bolj jasne. Žal mi je le, da nisem prej naletela na to knjigo.
Baina lepo te je spet brati

amendedgirl zelo lepo napisano. tudi jaz sem se enostavno prenažirala (včasih se še vedno) zaradi dolgčasa. če dobro razumem, si sedaj veliko bolje? kako ti kaže? kako si se spopadla s tem? res me zanima, ker se tudi jaz želim rešiti tega, ker me počasi tako utruja in nervira.

Ja jst sem začela z hujšanjem in sem zapadla v ˝ano˝ter ˝mio˝. Res sem ponosna na vse k ste premagale to ˝prijateljico˝. Jst pa ne znam iz tega !! Ne upam povedat nobenemu saj vem da sem z muko pršla na te 43 kg in ne mislim truda zanemart. Go go to 38!! Počutim se močno ko vem da se imam pod kontrolo. Iz št. hlač 46 na 38 Poznam pa vse oblike - stradanje,bruhanje,prenajedanje.

Saanchika govori z nekom - ni treba, da je kdo bližnji, ali nekdo ki ga poznaš, najbolje nekdo ki je strokoven in gotovo se lahko dogovoriš anonimno. Kontrola je čudovita stvar, ampak saj verjetno veš da se igraš z ognjem (milo rečeno), z 38kg ne boš preživela na dolgi rok, je pa res, da boš imela najbrž stvari pod kontrolo, no, kontrola je over rated in tudi 50kg je zavidanja vreden dosežek, ni treba da je 38.
Prosim, vsaj pogovori se s kom.