želja po še...

Jaz jemljem materialno kot piko na i in nikakor ne iz negativne plati. (pa še rima se) To da se lahko olepšam, in da sem oblečena kot mi je všeč me zelo osrečuje, saj se počutim dobro v svoji koži, kar gradi mojo samozavest. Vsekakor je to vse skupaj lahko en velik nič če me tako ali drugače zapusti nekdo ki ga imam rada ali če je kaj v nematerialnem narobe, vendar če to štima je materialno pika na i.

 

Načeloma ne pretiravam ne s kozmetiko ne z oblačili, nimam zalog (razen najlonk...obsesija pač) Z nekega vidika v veliki meri sledeče drži, 

 

Citiram Alexa:

Tikka, jaz se v celoti strinjam s tabo.

Sem že parkrat opazila, da sem nagnjena k šopingu kadar sem emotivno potrta, slabe volje ali pa preprosto utrujena...Kao za dobro voljo si nekaj kupim, to me dvigne za deset minut pol pa sem spet "down" in imam slabo vest zaradi vsega skupaj! En začaran krog se mi zdi to...Ampak bom popravla, veliko je že to,da vem, da delam nekaj narobe in bo treba spremeniti!

Po eni strani živimo v družbi, ki daje veliko pomena materialnim dobrinam, s tem ustvarja neko navidezno realnost, kjer je pomenbno kaj imaš in kaj komu daš. Ob novem letu potem kupujemo stvari in darila, kot nori, pa se s tem bolj praznimo, kot filamo na vseh ravneh (materialna, duševna....). Mislim, saj je lepo nekomu nekaj kupit ampak to darilo ne bi smelo biti najvažnejše, bolj je važno to, da smo srečni in da se nekdo že z dobimi željami spomni na nas.