Zanositev in leta

Stara sem bila 22 let ko sem rodila prvega otroka. Zdej sem že 27 in bi zares rada pred 30 letom imela še kakšnega.

Rodila sem pri 20, in mi niti malo ni žal da sem se tako odločila.

Z partnerjem sva 8 let narazen, sedaj imam super službo z dobrim delovnim časom, najin sonček pa nama  z svojimi vragolijami in zahtevnostimi samo popestri vsak dan.

Stara sem 22let.

če premišljuješ o tem, ali si sposobna ali ne imeti otroka, potem se ti ne bo nikoli zdel pravi čas. ko imaš kolikor toliko urejene pogoje, se enostavno odločiš za otroka. brez skrbi, 99 odstotkov ljudi je sposobnih skrbeti za otroka in to tako, kot je treba, z ljubeznijo in z vsem kar zraven paše. samo premišljevati ne smeš preveč o tem, pa gre. lp

mojc, saj imaš še čas prenaglit se pa po mojem mnenju tudi ne gre, samo zaradi tega, ker vidiš druge in potem kar misliš, saj bi jaz tudi že kaj lahko ...

 

Jaz si pa ne morem predstavljat imet otroka, pa sem stara skoraj 28 let, res se ne počutim ne zrelo za to, niti želje ni tudi malo.

Mi je moj sedanji način življenja preveč všeč in se mu nočem odpovedat,

pa res si ne morem predstavljat, da ne bi imela svojega časa na razpolago tako kot ga imam sedaj, pa da bi po službi morala skrbet še za otroka..

Tudi jaz komaj čakam na malo bebico, letos junija se poročim, stara sem 25 let (julija), upam,da nama čimprej uspe povečat najino družinico.

Čisto vse se da, sprva bolj skromno, pol pa se že vse uredi. Sploh če je en partner zaposlen. No, pri nama sva oba preskrbljena z dohodki in tudi stanovanjski problem je rešen...

 

LP

Ne predstavljam si, da bi imela pri 18-23 letih otroka, saj mi je bil na prvem mestu študij, sedaj pa si najprej želim zagotoviti streho nad glavo, saj si ne želim, da bi bil otrok za kaj prikrajšan. želim si, da bi imela otroka čez kakšni dve leti ali pa tri, ko bom stara 26 in bolj pripravljena nanj. Trenutno pa še nisem.

če bi vsi samo čakali, da bodo vsi pogoji za otroka izpolnjeni, bi ljudje že zdavnaj izumrli.

veliko nas je bilo in najbrž je tudi sedaj veliko staršev, ki ob najavi novega člana družine niso imeli čisto vsega, pa otroci kljub vsemu zrasejo brez pomanjkanja in z veliko ljubezni. odvisno je, kaj ljudje pojmujemo pod "dobri pogoji". otrok v prvih letih potrebuje predvsem veliko ljubezni, šele kasneje pridejo materialne stvari. vem, da je vrtec treba plačati, da je velika ovira stanovanje, ampak vse se da, samo če se hoče. ni vse v tem, da ima otrok vse moderne igrače, da hodi v vse mogoče tečaje in podobno. lp.

Vedno sem mislila, da bom že pri 20. imela otroke. Potem, ko sem bila toliko stara, se mi je to zdel absurd.. Od zjutraj do pozno popoldan sem bila na faksu, ob tem delala v službah preko študentskega servisa, z možem sva se ravno dobro spoznavala (skupaj sva od mojega 18. leta) itd. Zase sem že kako poskrbela, ampak urnik je bil popolnoma nabit in nisem si predstavljala drugačnega življenja.

 

Potem sva se zmenila, da bova počakala, da končam faks in se poročila. O otrocih takrat spet nisva razmišljala, ker naju je preveč okupiralo skupno življenje. Potem pa služba... pa podiplomski.. in wooosh - kako je minil čas.

 

Zdaj lahko rečem, da sem "preskrbljena". Oba sva v službah, pridelala sva za svoje stanovanje,... Zanosila sem pri 25. letih, ko sem se končno malo "umirila" in zaključila z obveznostmi na magisteriju. Rodila bom s 26. leti.

 

tanjal, sicer imaš prav in se strinjam s teboj... ampak vseeno del mene misli, da je veliko lažje otroku ponuditi ljubezen in vse ostalo, če te ne mori dnevni tempo, iskanje sredstev za preživetje, skrbi glede službe, zavarovanja, izpitov, partnerstva... ne vem... lahko je bit pameten, ko pa nisi poskusil vsega. Osebno si ne upam, verjamem pa, da se nič slabega ne godi otrokom, ki so se rodili mladim mamicam, ki niso imele teh "materialnih stvari". Svaka jim čast.

 

CybermaLa, lahko mi verjameš na besedo, da sem v življenju kar nekaj dala skozi. prvega otroka sem po spletu okoliščin imela šele pri 33 letih. ker imam mlajšega moža, je bil zadnje mesece moje nosečnosti in prve mesece življenja moje hčere v vojski (ker je pač tako dolgo odlašal). poleg tega še ni bil redno zaposlen, ker še ni končal študija. nekaj časa sva živela samo od moje plače, nisva vedela, če bova lahko obdržala hišo ali ne. zato mi ne more nihče reči, da ne vem, kako izgleda imeti otroka ne da bi imel vse stvari urejene. precej časa sem delala v svoji službi, popoldne pa še honorarno, ravno tako moj mož, pa sva si kljub temu vzela dovolj časa tudi za otroke, pač enkrat eden, enkrat drugi.  otroka sta oba zrasla kljub temu, da nimava z možem idealnih dohodkov in kljub temu da nista imela vseh mogočih igrač, ki so jih ponujali v vseh mogočih reklamah. ravno tako sta hodila v glasbeno šolo in še kaj. še veliko takih poznam, več takih, kot pa tistih, ki otrokom "vse k riti prinesejo". in nobeden od teh otrok, ki so sedaj povečini že skoraj odrasli ni živel v pomanjkanju ljubezni. materialne stvari pač niso večina v življenju. brez zamere in lp.