Zakaj noče nikamor?????

Rebecca, težka bo potem, izgleda, da to niso samo muhe, ampak je dejansko tvoj dragi pravi zapečkar. No, na srečo vsaj ni eden tistih, ki tudi partnerki ne pusti, da bi kam šla. Kot sem že napisala, na silo ne bo šlo, je pa več kot očitno, da boš morala, če boš kam hotela,  potovati brez njega, ker tudi če bi ga kako izsilila, bi bil verjetno tako nesrečen, da od izleta oba ne bi imela nič lepega. Torej, imejta se še naprej rada, na izlete pa sama.

Se pravi, da moram obupat nad tem in se sprijaznit z dejstvom, da ne bova nikoli nikamor šla?....

 

Nerodno mi je tudi že stalno "nadlegovat" kolegice za kam it...do sedaj je blo še ok, ker so bile samske in so rade volje kam šle z mano, zadnje časa pa imajo tudi one stalne partnerje in si tudi same želijo z njimi na izlete in ne le s kolegicami - povsem razumljivo.....potem pa če ni denarja za oboje seveda gredo raje z njim.....se pa mi ponujajo predvsem varjante, da bi se kam šlo vsi skupaj, torej v parih.....jaz pa pri tem spet ne morem sodelovati, ker moj partner ne želi nikamor....svečke drugim parom pa res ne bi rada držala....

Rebecca, če bi res rada šla z njim, mu probaj podariti za začetek npr. 3 dnevno potovanje v Pariz ali London,... in se zmenita, da če mu ne bo dobr, da potem od takrat naprej sama hodiš in ga ne gnaviš več. Škoda je ker se vidi da se ful sekiraš zaradi tega, ampak je bolje da začneš ukrepati in ne samo prepričevati  z besedami. S tem seveda ne mislim, da človeka siliš ampak sej ne ve, da mu ne bo všeč če še ni probal ne?

saj ni zapečkar, če praviš da sta po sloveniji šla, pa po hrvaški ... nevem, mogoče pa rabi kakšno čudežno spodbudo tudi za drugam po evropi mogoče neve kaj bi tam počel ... če slučajno ni ravno žurerski tip, ga mogoče skrbi, kam se bo dal, kaj bo počel, da se bo slabo počutil v takšni družbi, ki je kar večina na teh kratkih izletih po evropi.

ti ga poznaš in boš verjetno kar hitro ugotovila, če je mogoče res v tem problem, da bi se v preveč žurerski družbi na raznih izletih, počutil slabo ... in če je temu tako, mu napovej točen program, kako in kaj bo in kaj bosta počela ... če seveda tega še nisi poskusila

Gita mislim, da ni problem v tem da bi bla družba preveč žurerska, ker tudi mi (jaz) ne bi šli na izlet z namenom da neki ful žuramo....cilj bi bil da si čim več stvari ogledamo inda izkoristimo vsako minutko v novem mestu.....seveda ne da bi bli zafrustrirani in resni kot kaki starčki, vendar vse v mejah noramle, sploh pa če bi šli tako v parih...

 

Darja ja res se zaradi tega že grozno sekiram....najbolj pa zaradi tega ker je on v ostalih pogledih zame naj človek na svetu in bi bila rada z njim do konca mojih dni, me pa prav za to to toliko bolj skrbi, saj če pomislim, da celo življenje ne bo želel nikamor

 

Kaj pa če mu res podarim 3 dnevnopotovanje in potem ne bo želel it???....problem je ker se mi zdi zdaj malo neumno, da bi mu podarila npr. za novo leto potovanje, če pa že ves čas govoriva samo o tem in se o tem prerekava.....drugo bi bilo če se o tem ne bi dosti pogovarjala in bi mu tako kao nardila presenečenje.....to bi se meni zdelo nekoliko nesramno, kot da bi on želel da se jaz pobarvam na blond, mene pa ne bi blo do tega, potem pa bi mi za roj. dan podaril bon za brezplačno barvanje....vem totalno neumen primer ampak upam da ste razumele kaj sem hotla povedat s tem.....bi bilo čisto mimo....

Ne vem Rebecca ampak mislim, da če je res tak človek kot praviš potem bi vsaj mislim, tako da lahko vsaj probal poiskusiti. Npr. Tipičen primer, jaz sem šla z mojim na nek zbor avtomobilov, pa sem čist anti za avtomobile, ampak sem šla, ker je to mojmu zelo pomenilo. Sicer res da sem tam sedela k kup nesreče ampak trudila sem se da bi me vsaj malo zanimalo. Torej probala sem ugotovila, da ni ravno zame in smo bili zmenjeni.:D Nočem kritizirati ali karkoli ampak v zvezi je vedno potrebno prilagajanje in ni fajn če je človek tako trmast zaradi stvari, ki je še ni probal.  

Hm, meni pa ni jasno, kako ima lahko nekdo tak odpor/strah/whatever do nečesa, česar sploh še ni izkusil

IMHO je treba v partnerski zvezi tudi popuščati, delati kompromise, se prilagajati eden drugemu, kdaj ustreči partnerju čeprav tebi morda ni do tiste reči. Meni se zdi njegovo obnašanje zelo egoistično - pa brez zamere. Lahko bi tebi v veselje šel kdaj kam s tabo. Mene tudi računalniki niti malo ne zanimajo, pa ker moj rad vidi, da grem z njim gledat in kupovat te reči, vseeno grem in ker vem, da ga to razveseli, mi to sploh ni težko.

 

Si predstavljaš preživeti celo življenje s takim človekom?

rene, moj ima zal kar hudo fobijo, ne gre le za to, da bi se bal. da bi ga spravila na smucanje ni govora, ker je enkrat probal gondolo in skoraj ga je bilo konec. na letalo bi pa sel, ce bi bil pod narkozo... ampak tega zal ne omogocajo, ceprav je menda kar dosti takih.

sicer pa, rebecca, se strinjam. naj enkrat proba in ce mu se vedno ne bo vsec, ga pac pusti pri miru. dokler pa ne proba, ne more vedet, ce mu ni vsec.

Popolnoma se strinajm, da je popolnoma neupravičen njegov strah, odpor ali karkoli že pač je gleda izetov in potovanj, ker tega še ni izkusil....

 

Problem pa nastane ker sva bila skupaj 2x tako nekje z avtobusom na "daljši" poti (Gardaland in Mirabilandia) in mu je blo med potjo zalo slabo, čeprav je jemal tablete proti slabosti zaradi vožnje....tako da je on dejansko občutil kako je se voziti več ur z avtobusom - bil je dobesedno zelen....

 

Tako da dejansko ima že lastne izkušnje sicer ne glede ogledov mest vendar z večurno vožnjo v avtobusu......zaradi tega pa mu ne morem rečt da če ne ve kako zgleda da ne more imet takega odpora ker je dejansko izkusil kako zgleda vožnja......in pravi da je njemu to glavni problem - vožnja......dejansko ima fobijo pred dolgourno vožnjo v avtobusu ker mu je vedno slabo...pravi tudi da ta problem ima že od malega in da mu je bilo v avtobusu vedno slabo tudi ko so s šolo šli na krajši izlet....

 

Upam da sem sedaj lahko bolje opredelila v čem je glavni problem, ker če ne bi blo teh dolgournih voženj misli, da bi šel z menoj ker si jaz to tolko želim.....sicer se boji tudi letala, vendar to tako ali tako odpade ker ni dovolj financ da bi šla kam z letalom...

Rebecca, jaz bi na vajinem mestu poskusila z avtom (če ga imata seveda, ali pa si ga sposodita od staršev, prijateljev...). najprej gresta na enodnevni izlet nekam čez mejo, npr. Trst, Oglej, Graz, Celovec, Zagreb... možnosti v naši bližini je ogromno, da se marsikaj lepega videti, tudi če se ne voziš z letalom ali cel dan z avtobusom. potem lahko poskusita malo daljše destinacije, npr. Dunaj, Salzburg (oboje kakih 4,5 h vožnje z avtom, če seveda ni pretirane gneče na cestah), Padova, Bologna... to gresta lahko za 1 dan (čeprav potem je veliko vožnje in malo časa za oglede, shopping), lahko pa tudi za 2 ali 3 dni. z avtom se da marsikaj prekrižariti, po Evropi praktično vse, je pa fino, ker nisi vezan na vodiča, skupino ali kakšen drug prevoz, ampak samo od sebe. to bi znalo tvojemu fantu ustrezati.

iz lastnih izkušenj lahko povem, da je meni (nama) tak način potovanja najbolj pri srcu, imaš svoj mir in intimo, hkrati pa si moraš sam vse zorganizirati, tako da ne postane dolgčas.

Malina res hvala ti za nasvet vendar z avtom se jaz strašno bojim it (pa on tudi)....pa še se mi zdi da bi prišlo zelo dražje......ne predstavljam si da bi prišla v eno veliko mesto prepuščena sama sebi (še v Lj se zgubim), brez da bi poznala jezika...preprosto ne bi vedla kam in kako....pa stalno si v skrbeh kje pustit avto, kje prespati da ne bo predrago, kako se sploh pride do določene znamenitosti itd....namreč bila sem v Londonu tako, prepuščena sama sebi in čeprav sem ga na zemljevidih in raznih knjigicah za vodiče v nulo preštudirala, enkrat ko si tam je vse drugače....na srečo sem bila tam s kolegico, ki je bila tam že večkrat in je malo poznala....jaz obožujem organizirane izlete, kjer si popolnoma brez skrbi, saj te pripeljejo točno kamor moraš it, te vodijo, ti pokažejo zanimivosti itd....in si popolnoma brez skrbi, pa še če se kaj zgodi veš na koga se obrnit....taka potovanja ko si prepuščem sam sebi bi bila še zame preveč "stresna"....

 

Mi je pa prišla na misel anekdota na katero sem čisto pozabila....moj dragi je namreč fanatik na avtoakustiko (kaj vidi v tem) in je kake 2 ali 3 leta nazaj bil nek sejem v Milanu....zelo si je želel it in se tudi zmenil s kolegi da gredo skupaj (z avtom), pa je kolega ki bi mogel voziti zaradi bolezni zadnji trenutekodpovedal.....ostali kolegi so šli tako z avtobusom do Milana in nazja, moj dragi pa se je izletu dejansko brez pravega razloga odpovedal....nikoli ga nisem spraševala več kot toliko zakaj ni šel, upoštevala sem pač njegov odgovor, da je pač bolje premislil in se mu ne zdi vredo it do Milana....sedaj pa ko se soočam s tem problemom sem se spomina na to že pozabljeno zgodbo in mislim, da sem komaj zdaj po tolkih letih ugotovila zakaj ni šel v Milano pa čeprav je o tem govoril mesece in mesece.....zaradi vožnje..... 

A nihče ne ve kako bi lahko fentu odpravla ta strah pred vožnjo in slabost ki jo ob tem občuti??

Sem se spomnila na bivšega, ki nikoli ni hotel na razne vrtiljake ipd., zato tudi v gradaland ni želel. samo enkrat sem mu tolk časa težila, da je šel na vrtilajk in mu je bilo potem res ful slabo, jezen je bil name, ker sm ga nekak prisilila in meni je bilo pol tok žal, ker sm mu res težila, naj vseeno poskusi, saj mogoče pa ne bo tokrat tako kot ponavadi...

Tako da sm potem vidla, da je brez veze nekoga silit v nekaj, ker bi tudi meni šlo grozno na živce, če bi kdo od mene zahteval nekaj, česar ne maram.

Se pravi mi svetujete naj se sprijaznim z dejstvom, da v življenju ne bova šla nikoli nikamor skupaj?