Jerca, je ne, ker mi je to odvratno.
Vse, kar ni popolnoma pusto belo meso brez žil in maščob, se mi gabi.
Moja pregreha je edino kakšna čokoladna sladkarija ali kak ocvrt file kdaj pa kdaj.
Ko je hčerka (10 let) sprejela odločitev, da bo postala vegeterijanka, sem tudi jaz poskusila in se tudi nisem dobro počutila. Pa tudi ona, revica ni zdržala.
Človek bi se moral postopoma in po programu (kakšnega nutricista) odvajati od mesa.
jaz sem razmišljala, da bi se preko poletja poskusno odreka mesu 
začnem junija in bom poskusla vsaj še čez cel julij, za avgust pa ne garantiram preveč
a če ne jem mesa ribe še vedno v poštev pridejo ne? 
bom vidla kak dolgo bom zdržala 
Trudim se biti čim bolj prijazna do sebe in se imeti rada. Če ga kaj kapitalno posviram, da si rečem bravo stara, zdaj si ga pa, boš za drugič vedela in grem dalje. Veliko smeha, veliko zraka, čimveč dušne hrane (knjige, teater, kino, MUZIKA, gledanje starih fotk, sajenje rož, peka piškotov), prijatelji, pa moj dragi mi strašno dobro dene, pa najin pesjan tudi. Pa trudim se delati eno stvar naenkrat in biti prisotna v tistem trenutku.
Tako nekako na kratko.
Tea1, meni pa je tole strašansko všeč... 
Edina prava pot za odvajanje od mesa je razmišljanje o živalih (kamor sodijo tudi ribe), ki vso življenje prebijejo na majhnem prostoru, nikoli ne vidijo zunanjega sveta in umrejo v mukah samo zato, da smo mi tri ure siti. Vsaka izmed teh živali ima svoja čustva in svojo osebnost. In potem kurja perutnička ni več hrana, ampak del trupla nekdaj živega bitja in čutečega bitja, ki je obstajalo in umrlo samo zato, ker se nam zdi, da je meso del zdrave prehrane.
Meni osebno vsi argumenti, da je človek po naravi mesojed čisto zbledijo ob etičnih argumentih. Zato mesa ne jem že več kot 15 let in zmeraj pravim, da je to edina stvar v življenju, za katero si upam s 100% gotovostjo trditi, da je tudi nikoli več ne bom počela.
Lep pozdrav
Andreja
Edina prava pot za odvajanje od mesa je razmišljanje o živalih (kamor sodijo tudi ribe), ki vso življenje prebijejo na majhnem prostoru, nikoli ne vidijo zunanjega sveta in umrejo v mukah samo zato, da smo mi tri ure siti. Vsaka izmed teh živali ima svoja čustva in svojo osebnost. In potem kurja perutnička ni več hrana, ampak del trupla nekdaj živega bitja in čutečega bitja, ki je obstajalo in umrlo samo zato, ker se nam zdi, da je meso del zdrave prehrane.
Meni osebno vsi argumenti, da je človek po naravi mesojed čisto zbledijo ob etičnih argumentih. Zato mesa ne jem že več kot 15 let in zmeraj pravim, da je to edina stvar v življenju, za katero si upam s 100% gotovostjo trditi, da je tudi nikoli več ne bom počela.
Lep pozdrav
Andreja
se pa bojim da bom blazno pogrešala pršut in šunko na pici...ampak kaj ko se mi uboge živalce tolk smilijo 
Pa trudim se delati eno stvar naenkrat in biti prisotna v tistem trenutku.
Daš kakšne inštrukcije na to temo? Biti prisotna v danem trenutku... to je umetnost, s katero se jaz ne morem najbolj pohvaliti.
Nasplošno rada odplavam, proč od vseh. Pri reiki iniciacijah se mi je npr. dogajalo, da sem skoraj popolnoma zapustila svoje telo in odplavala nekam gor... Meni je sicer bilo super ampak ostali okoli mene so pa peljali paniko.
Sicer pa vsako jutro spijem kozarec sveže stisnjenega soka pomaranč, limone in grenivke, tečem, veliko se gibam v naravi, jem pa (iz zdravstvenih vzrokov) samo vegansko hrano.
Za dušo pa treniram karate, berem knjige, "copram" z reikijem in se družim z nekaj res dobrimi prijatelji ter radovedno spoznavam nove.
