Vaši PSI - izkušnje, pogovor o pasmah

No to je v določeni meri že res, so pa določene lastnosti pri enih bolj izražene kot pri drugih. Seveda je pravilna socializacija in vzgoja zelo pomemben oz. odločujoči faktor, da se te značilnosti pasme pravilno izrazijo, posebno pa prepreči, da se ne razvijejo nezaželene oz. potencialni problemi obnašanja, značilni za to pasmo (ki pa so tudi različni od pasme do pasme, npr. labradorec nima enakih potencialnih problemov, ki bi se lahko izrazili, kot npr. boksar). Ali se motim?

Glede mojih pogojev doma - psa bom kupila šele takrat, ko bova s fantom že na svojem in prilaganje in upoštevanje drugih ne bo problem, kajti oba imava enako mišljenje in želje glede pasme, ki jo bova vzela.

Jaz sem odraščala s psičko pasme pritlikavi pinč, kasneje smo kupili še pekinezarko. Pinčika je imela kratko dlako, ki je bila, tako kot so punce že omenile, blazno nadležna v primerjavi s pekinezarko in izgubljala jo je celo leto konstantno, ne samo spomladi in jeseni. Naša pinčika je bila glasna a prijazna in materinska psička. Sprejela je vsako muco, psa, čuvala ježke na vrtu in bila na splošno ena krasna psička. Za razliko od pekinezerke je bila zelo aktivna in stalno nekaj rovarila po vrtu, skrivala kosti, ipd. Dočakala je 15 let. Pekinezerka je bila pa prav tako prijazna, vendar veliko bolj umirjena, flegmatična, ni bila tako aktivna in se je obnašala kot kraljična, ki ji mora biti vse podrejeno. Sta se pa obe skupaj super ujele, pinčika je naredila pekinezerko malce bolj aktivno, le-ta jo je pa povratno malo umirila. Pekinezerka je umrla pri treh letih zaradi veterinarjeve napake. Potem smo kupili chow-chowa. Psa, ki je bil trmast kot bik. Zdaj priznam, da smo naredili napako, ko smo ga kupovali, ker smo ga kupili zelo na hitro in o pasmi vedeli skorajda nič. Posledično se potem tudi vzgoje nismo lotili na pravi način. Ta pasma velja za bolj trmasto, oziroma še boljše rečeno preračunljivo in naš je bil tipičen predstavnik. Nekaj je izpolnil samo, če se je njemu zdelo, da bo imel kakšno korist. Je bil pa zelo vdan in zaščitniški, še posebej do naju z bratom. Domače mačke je sprejemal in jim pustil, da so jedli njegovo hrano, tuje pa veselo preganjal. Kar je mene precej motilo, je bilo, da tujcev ni maral. Če mu je prinesel piškot, je lahko šel naprej, drugače pa ni šans. Pa rad je zafrkaval sosedovega psa, ki je imel pesjak tik ob naši (žičnati) ograji. Se mu je z veseljem polulal v pesjak, tako da pes znorel in ko se je umiril, je šel še enkrat.Naš Medo je spal zunaj, tako mu je bilo še najbolj všeč. Najbolj užival je pozimi, ko je lovil snežinke in zganjal vragolije v snegu, čeprav mu tudi poleti ni bilo slabo in se je navkljub vsemu kožuhu veselo pražil na soncu. V pasja nebesa je šel lansko poletje.
Po njegovi smrti so moji kupili zlatega prinašalca, ki bo zdaj dopolnil 8 mesecev. Moj brat si je želel enega prijaznega, vdanega, večjega psa, tako da smo iskali v retrieverskih vrstah. Žal sem ugotovila, da je pri takih večjih pasmah veliko plevela med vzreditelji, a smo imeli srečo in vseeno našli dobrega vzreditelja in mladiča. Jaz sprva nisem bila preveč navdušena nad goldijem, a me je zdaj popolnoma prevzel. To je en norček v preobleki psa. Blazno požrešen in izkoristi vsako priliko, da lahko kje kaj ukrade (mami je pojedel solato na vrtu, da o sadju, ki je padalo iz dreves niti ne govorim), tako da je treba paziti, da se ne poredi. V njem niti pikice žlehtnobe, obožuje mačke, druge pse, je razigran, vesel in prijazen pes. Edina pomanjkljivost je občasna trma, ki jo zaenkrat dobro obvladamo. Spi notri skupaj z  mački, rabi pa kar nekaj gibanja na dan, ker če ga ne dobi, trpijo kakšni čevlji. Je izredno inteligenten, posledica je, da moramo vsa vrata v hiši zaklepati, drugače si kar sam postreže s hrano ali pa si privošči počitek na postelji/kavču in pa hiša mora biti vedno pospravljena in vse na svojem mestu, ker če npr. ne pospraviš ključev, ko prideš domov, jih boš precej iskal, ker jih on nekam skrije. Laja zelo, zelo redko, zjutraj ali pa ko prideš domov, te pozdravi s posebnim tuljenjem in zgleda kot da se pogovarja s tabo. Skratka zame idealen pasji prijatelj.
Labradorca je imel moj bivši fant in je bil po karakterju zelo podoben našemu zlatkotu.

Midva s fantom sva se pa navdušila nad aljaškim malamutom in že nekaj mesecev čekirava razne forume, vzreditelje in se izobražujeva na tem področju. Všeč so nama tako vizualno kot karakterno, predvsem pa to, da so aktivni, delavni psi. Bila sva tudi na razstavi v Ljubljani, greva pa še februarja, da spoznava še več vzrediteljev. Žal je tudi pri tej pasmi težko najti dobrega. Ravno danes bom kontaktirala priznano slovensko vzrediteljico, ker imam še par dodatnih vprašanj, sva pa po psa pripravljena iti tudi v tujino, seveda ob pravem času. Trenutno mu žal še ne bi mogla nudit vsega, zato bova še kakšno leto počakala preden bova uživala z novim družinskim članom.

Pri našem prejšnjem psu (resasti jazbečar) pa dlak razen občasno v kosilu, ni bilo videt. Res je, da ga je mami krtačila skoraj vsak dan, samo tisti pes dlake ni puščal nikjer. Mogoče zaradi resaste zasnove dlake? Baje, da tudi šnavcerji ne puščajo dlake ali pa npr. airdalci.
Pa tudi očistili smo ga kar z brisačo, medtem ko bi bilo kraševca zgleda da res potrebno umivati z vodo. Sem prav vesela, da dežja ta pes ne mara.

Ko ste ravno prej govorile tudi o navadah psa do drugih oz. o socializaciji, je to zelo lepo vidno pri kraševcu. Enkrat mi je nekdo govoril, da pozna vzreditelja, ki bo imel kmalu leglo, ampak da so psi žal ravno taki kot lastnik. Poznam kraševce, ki so naravnost debilni in tudi take (predvsem samičke), ki so res pravi cukri, odvisno kdo in kako jih je vzgajal.

Aja, pa k stroškom opreme in veterinarja moraš dodati tudi stroške šolanja psa. Seveda moraš izbrati ustrezno šolo, kar pa je spet cel projekt, sploh če imaš bolj zahtevno pasmo (nekateri načini šolanja niso primerni za vse). V okolici LJ sta za kraševce na voljo samo dve šoli, od tega je res primerna samo ena.

Dajte no še kakšno sliko, sem prepričana, da se kakšna dobra slika še skriva na PC-ju.

Aja, imam še eno vprašanje? Ali ste svoje kosmatince kaj posebej zavarovali? Mislim direktno, ne v okviru zavarovanja hiše. Kje se splača zavarovati in kaj je vse vključeno?

Jaz bi v bistvu zavarovala zaradi tega, če mi psa kdo namerno zastrupi in pa morebitno povzročitev prometne nesreče izven doma in ugriz, če se da. Na plačevanje vet. oskrbe itak ne računam, ker primaknejo tako malo zraven, da se ne splača. Bolj me skrbi škoda, ki bi jo utegnil narediti drugim in pa zastrupitev. Hišo imamo zavarovano, tako da je tja vključen ugriz na posesti in pa povzročitev prom. nesreče v neposredni bližini doma.
Sem poizvedovala na ZM, pa je bila premija pošastna glede na to kaj nudijo. Recimo 140€, pa bi mi krili do 300€ vet. oskrbe ali nekaj takega.
Bom potem malo vprašala v društvu kraševcev in KD Grosuplje, da vidim, če imajo kakšno ponudbo, vsekakor pa mi najbolj koristijo nasveti tistih, ki zavarovanja že imate.

Dominika, lepo te je brati Imaš prav, ko nanese beseda na naše živalice, lahko ure in ure presedimo in tipkamo ali pa se pogovarjamo v živo. S tistimi, ki imajo pse, se vedno zapletem v dolg pogovor o psih, s tistimi, ki imajo doma kunce pa o kuncih. Tako lahko z Galyko kar lepo količino časa predebatirava o najinih uhastih smrčkih In tvoj opis, kako si dobila prvega psa je verjetno skupen marsikomu

Glede zavarovanja - sama sem dobila nekaj info, da je pse najbolje zavarovati pri Adriatic Slovenici. Ob priliki se bom za to najverjetneje odločila.

Blazy84 že ve, da imam dve samički angleškega buldoga (poglej še enkrat, če zdaj vidiš fotke). S fantom sva sicer izbirala med večimi pasmami, a sva se na koncu ravno zaradi najinega načina življenja in bivanja v bloku odločila za buldoga.
Z izbiro vzrediteljev sva imela veliko srečo. Kontaktirala sva jih več, izbrala pa seveda tiste, kjer sva imela najboljši občutek. So res vzreditelji s srcem, ki vedno in povsod po svojih najboljših močeh priskočijo na pomoč.

Imam lep primer, kako sta si dve predstavnici iste pasme (različnih staršev) karakterno lahko zelo različni. Ena je res tisti pravi stereotipni buldog, ki bi veliko časa prespala, zmeren sprehod ji zadošča, lulanje in kakanje v dežju odpadejo, trma in kujanje sta tudi včasih na sporedu, trikov pa ne izvaja, če presodi, da se ji to ne splača.
Pri drugi se hecamo, da je njen vzreditelj, ki ima doma tudi rottweilerje, primešal malo rottijevske sperme zraven. Je za buldoga nadpovprečno hiperaktivna; včasih se vprašam, kje se izklopi, ker je stalno v pogonu, kot da bi imela sršene v riti. Greš z njo na ekstremno dolg sprehod, ji mečeš igračko, da prinaša, se podi za žogo in ona bi še. Kondicije in energije za izvoz. Je tudi precej učljiva in poslušna in menim, da bi ji kak rally obedience šel naravnost odlično od rok. Karanje prenese, v nasprotju z večino bullijev, brez kujanja, da znak, da je razumela (tačka) in napake ne ponovi.
Sta pa obe izredno prijazni do ljudi in do drugih psov, do otrok še posebej nežni, do mene zaščitniški, zelo potrpežljivi in skulirani.

Buldog bo imel toliko kondicije in bo toliko aktiven, kolikor ga boš navadila. Če boš redno hodila na daljše sprehode, bo imel primerno kondicijo tudi za večje podvige. Najlažje je sedeti doma na kavču in se zgovarjati, da imamo itak "leno" pasmo. Len je samo lastnik. Ne vem, kaj je zate "daljši" sprehod, ampak par kilometrov gre brez vsakršnih problemov. Ne razumem, kaj bi nas lahko oviralo: nimata prevelike telesne teže, nimata težav z dihanjem, tudi vročino dobro prenašata, vse to v nasprotju s splošnim prepričanjem. Seveda sem imela priliko videti tudi buldoge, ki so imeli mehko nebo, težave z dihanjem, so pljuvali peno, bili brez vsakršne kondicije in so se utrudili po 300 metrih ipd. Marsikateri od naštetih težav se lahko izogneš s pravilno izbiro vzrediteljev in posledično staršev mladiča ter s pravilno vzgojo.

Še glede zavarovanja. Jaz imam obe zavarovani pri Adriaticu, ker imajo najbolj ugodno ponudbo. Po moje se samico kar splača zavarovati, sploh če načrtuješ leglo, ker potem so zraven všteti tudi mladiči.

Blazy84, pogosto smo na goriškem in če želiš, imaš čas ter če bo primerno vreme, se lahko tudi kdaj kje dobimo

Naj še jaz na kratko opišem našo princesko, maltežanko.
Doma smo si že od zmeraj želeli psa in ker smo bili veliko zdoma, ga pač nismo nikdar imeli. Včasih smo popazili kakega od prijateljev in sorodnikov, a svojega si nismo upali imeti. Nakar je mama dočakala penzijo in s tem tudi ogromno prostega časa. Skrbno smo se pogovorili in ugotovili, da bi bila manjša pasma primerna za nas, nakar je mama od sodelavke izvedela, da pričakujejo leglo maltežančkov. Vsi smo se strinjali, da je to pravi kužek za nas. Naj povem, da je gospa, ki nam je psičko oddala, ponujala rodovnik, in ko smo vprašali čemu je potreben, je dejala, da če mislimo psa voziti po razstavah ali "razmnoževati", da je potreben, drugače pa ne. In tako smo se pač odločili, da rodovnika ne potrebujemo in ga posledično nismo vzeli. Je pa gospa dejala, da če ga potrebujemo ga lahko kadarkoli dobimo. Na te stvari se pač takrat nismo spoznali in se nam je zdel pač nepotreben elitni dodatek.
Tako sem po vseh teh letih končno v svoji starosti 22 let dočakala, da imamo psa. Bila sem najsrečnejši človek na svetu. Psička je bila pridna in ubogljiva. Prijazna do ostalih ljudi in psov. Le mačk ne mara, se vedno zapodi za njo, ko jo vidi. Tudi otroke ima rada, moja nečakinja jo vlači po rokah že od svojega tretjega leta in ona ji vrača s poljubčki. Je neutrudljiva in dolgi sprehodi zanjo niso naporni, tudi dneva prebitega v stanovanju se ne brani, imamo namreč velik ograjen vrt kamor se gre "zlaufat", če morda ni priložnosti za sprehod. Ko sem še živela doma, je bil sprehod od Lucije do Pirana in nazaj na vsakodnevnem urniku. Laja samo kadar kdo zvoni ali se smuka okoli naše hiše, drugače je tiho. Fajn je, ker ji ne odpada dlaka, zato je potrebno redno striženje in česanje, sicer lahko postane kot Bob Marley. Problem pri tej pasmi je, da če se dlake ne neguje primerno, se lahko zavozla in se posledično vname koža.
Osrečuje nas že sedmo leto, zdravstvenih težav še ni imela nobenih in upam, da še lep čas ne bo. Zdaj že nekaj let živim v MB in jo blazno pogrešam, se pa z veseljem vedno vrnem domov in moja miška me z veseljem in z na tisoče poljubčkov vedno pričaka in tistih nekaj dni je samo moja, drugi je ne zanimajo.