Ravno to je problem, ker pasmski psi imajo določene lastnosti, se pa vsekakor najdejo izjeme, ki ne ustrezajo klasičnemu opisu. Poznam precej malih pasemskih psov, ki so nemogoči, renčijo, se zaletavajo v vse kar jim prekriža pot, trmačijo, grizjeo, skratka živa groza. Po drugi strani, pa se je v mojem naselju razpaslo pitbullov, ki so si jih omislili vsi mladi frajerčki tu okoli in tekmujejo med seboj, čigav pes bo bolj nabit, strašen in grozeč za okolico. Letajo pa ravno tako brez povodca in nagobčnika, tako, da moram jaz svojega malega starčka na vsakih 15 minut dvigniti v naročje in ga nositi par deset metrov stran.
Tako, da si lahko kupiš najmanjšo in najprijaznejšo pasmo, pa ti dela zdrahe ali pa groznega pitbulla, ki je ob pravi vzgoji kot malo pišče.
Tako, da mi je malo smešno, ko si ljudje določijo neke pogoje, kot so

hočem majhnega, pridnega kužka, da ne bo kakal in lulal, da ne bo puščal dlake, da bo zlahka sam doma, da bo prijazen do otrok, tudi če ga cukajo za rep in da jaz ne bom imela preveč dela z njim.
Pes je kot otrok, to je živo bitje, s slabimi in dobrimi dnevi, potrebuje vso nego in ljubezen, seveda tudi vzgojo in potrebuje lastnika, ki bo razumel, da ne mara biti sam doma, tako kot ne marajo biti sami doma otroci.