Sv. Valentin ima ključ od korenin
Valentinovo, 14. februar, ni samo praznik zaljubljencev in vseh, ki se imajo radi, ampak ima sv. Valentin na Slovenskem tudi drug pomen. Po starem ljudskem izročilu ima sv. Valentin ključe od korenin.
Preden se pojavi prvi spomladanski dan, lahko že opazujemo nekatere pojave, ki napovedujejo začetek toplejšega letnega časa. Valentin je prvi spomladin, ki pokliče k delu v sadovnjakih, vrtovih in vinogradih, saj ureže tudi prvo trto. V Brdih pravijo: sveti Valentin obesi renčelico (vrsto nekakšne sekire) na rompin (kljuko). Nič več ne bo treba v gozd po les za kurjavo.
Do Valentina so bili naši predniki spoštljivi zlasti iz nuje po preživetju. Ob avemariji so poromali k maši, kjer so se svetniku priklonili v prošnji za obilno žetev.
Izvori praznika sv. Valentina
Kot vsi starejši prazniki je tudi valentinovo poganskega izvora. Naši predniki so svoja praznovanja usmerjali po ravnanju sonca in tako so menili, da je nebesna krogla pozimi umrla, s prvimi pomladanskimi žarki pa se skupaj z ostalo naravo prebudila v novo življenje.
Valentinovo so kot praznik plodnosti in rodovitnosti slavili že stari Rimljani. Še neoddana dekleta so na ta dan svoje ime napisala na lističe in jih vrgla v vrč, iz katerega so fantje vlekli imena ter si tako pomagali, da so prišli do najdražje.
Krščanstvo je starejše izvore tega praznika z datumom vred le prekrilo. Sv. Valentin je bil zaradi datuma, mučeniške smrti in zaradi legend, spletenih okoli njegove osebnosti, primerna figura, da bi prekril prejšnje poganske ceremonije, ki so bile povezane s pomladjo, plodnostnimi kulti, z mladeniško ljubeznijo, željo po poroki in podobnim.
Do današnjih dni se je ohranilo več legend o svetniku Valentinu. Ena izmed njih pripoveduje, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana. Zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami. Po drugi legendi je tudi vrnil vid slepi deklici. Prišteli so ga med štirinajstere pomočnike v sili. Začeli so mu priporočati zlasti otroke, ki jih lomi krč, božjastnike, bolne na očeh in bolnike z bolečinami v trebuhu. Da je tako mogočen svetnik moral prevzeti tudi zavetništvo nad živino, je povsem naravno. V Beli krajini ta dan niso vpregli živine, "da se ji ne bi solzile oči."
Ptičja svatba
Predvsem pa je marsikomu znano, da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) in vincencijevega (22. januar) značilen po nekaterih ljubezenskih dejavnostih: ženijo se namreč ptiči, čeprav ne povsod enako dejavno. Na Valentinovo se ženijo ptiči ponekod na Štajerskem in Kranjskem, v Prekmurju ter ponekod v Beli krajini.
Na Slovenskem je znanih precej pesmi, ki govorijo o ptičjih svatbah. že J. Pajek s Štajerskega poroča (1884): "Na dan sv. Valentina se ptiči ženijo ?Na dan sv. Valentina imajo ptiči gostuvanje; kdor je hoče videti, mora bos do grmovja, naj bo mrzlo kakor rado ? tisti dan najdeš lehko v mejah povitic, gibanc in drugih vsakovrstnih jedil ?"
Da se ptiči ob tem času ženijo, meni tudi večji del Evrope, kjer ni prehud mraz. Dokaz za to je pesem angleškega pesnika Geoffryja Chauserja Ptičji parlament. Pesnitev je nastala že davnega leta 1380 in pripoveduje o pesniku, ki v sanjah vidi čudovit vrt, v katerem je Narava kraljica. Ptiči vseh vrst in velikosti zganjajo nepopisen hrup, saj je vendar valentinovo, dan, ko pride vsak ptič tja zato, da bi si poiskal sopotnika.
O ženitvi ptičev na valentinovo je pisal v neki pesmi tudi pesnik Buchanan iz leta 1628: ob Valentinovem prazniku se je vrnila luč - vsak ptič si najde svojo družico.
Gregorjevo, znanilec pomladi
Bolj kot valentinovo je slovenski živelj poznal in častil gregorjevo, 12. marca. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je namreč Gregor, sicer znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že res toplo. Ta svetnik je bil v resnici papež Gregor Veliki (umrl leta 604), ki je vpeljal nov koledar, uporabljamo ga še danes in se po njem imenuje gregorijanski. Gregorjevo se je z novim koledarjem premaknilo nazaj.
Viri:
Niko Kurent: Praznično leto Slovencev
Damjan J. Ovsec: Velika knjiga o praznikih
