Punce, hvala res...Lepo je slišat, da vsaj kdo razume te zadeve, ker večini ljudi se zdijo to izjemno banalne zadeve...
Problem pri teh stvareh je: nekaj ljubezen nekaj pa nedvomno navada-sploh pri daljših vezah. Če malo pretiravam, sem bila z njim pol življenja, ne? Vse taglavne stvari sva dala skupaj skozi. In potem naenkrat nastane tooooliiiikooo prostora, ko ne veš kam bi se dal: Će pa že veš, si pa zihr, da se nočeš dat sam...Tako nekako. In potem je tu še delitev dela ( ne vem, zakaj mi ravno zdaj crkne tudi avto in ima seveda samo on mobi od mehanika, pa računalnik in ne vem kaj še vse)... Dobra stran tega je, da se človek nauči živet res sam in da je tudi pri tovrstnih opravilih odvisen res samo od sebe, ampak je pa prav bedno. Res. In ne pomaga, tudi če kolesarim 3h in grem potem še na aerobiko.(btw. a ste opazile, da se pri nekaterih agencijah nl izletov niti ne da vzet samo za eno osebo?! Na to prej sploh nisem bila pozorna, prejšnji teden me je pa skoraj kap). Dost jamranja.
Tikka: močno upam, da imaš prav, če ne sem v riti
haha.
barby2: če imaš že sedaj takšen občutek, se spokaj stran ali pa se vsaj konkretno in odkrito pogovori. Nekdo, ki te ne spoštuje sedaj, ko je ljubezen najbolj "vroča", te tudi kasneje ne bo. Spoštovanje pa je osnova vsake ljubezni in temeljni gradnik odnosa. In verjemi, veliko lažje je te zadeve rešit v času šolanja (imaš fax npr. s katerim se ful zaposliš) kot pa kasneje. Nerešen problem ti vedno obvisi nad glavo.
Ampak vem, za druge smo lažje pametni, težje je, ko je treba vse to pri sebi uredit.
še od mene. Je že prav tako, saj te čaka nekdo drug. Punce pa nikar se sekirat da tipov ni, jih je kot listja in trave, samo odprete očke in malo pomežiknite pa bo, morda ne takoj, ampak bo. Jaz sem ves čas ko sem bila v zvezi mislila oh sej to kar imam sedaj je najboljše kar lahko imam ker je priden, zvest, me ima rad ipd. in sem zato nekoliko prepozno naredila odločilni korak... (nekaj o tem je tudi točno na začetku te teme...o mojem strahu da bom ostala sama), pa sem ga vendar stroila, potem je bilo nekaj časa hudo in osamljeno, pa se je spet malce dogajalo, pa se je manj dogajalo, pa sej je spet malce bolj. Le dovolite si, da se vam ljudje približajo in ne biti pesimistične, dedcev se bo kar usulo. Seveda bodo "taki i onaki" bolj ali manj primerni potencialni kandidati, ampak možnost izbire je. Tudi fantje "za poročiti" ostajajo ali so samski in kot je rekla DMS, za vsako metlo...
. Namreč kar naenkrat je mojega lubija nekaj pičlo, da se mu še ment ne da z mano, da me še predstavti noče svoji kolegici, da sem vsega jst kriva, skratka da sem jst bav bav. Do mene se obnaša brez vsakega spoštovanja, tudi na sms mi ne odpisuje. Ga sprašujem kaj je narobe, mu govorim kako se počutim in naj se zjasni kaj bi rad. In na koncu da ga obsojam in kritiziram in tralala. Vse bolj se mi zdi da me ne sprejma takšne kot sem in da mu ne ugajam, da je bil z mano ker sem poštena. Ko bi vsaj napisal ali mi pa povedal v oči, da to ni to in da naj greva svojo pot pa nč od tega. Mogoče mene čaka, ali pa me ma za neko rezervo da se bo lahko nazaj vrnil. Sploh nevem kaj naj nardim, po eni strani mi je že čisto vseeno in ne morem verjet da mi je, ker sem tolk jokala zarad njega. Enkrat je rekel da rabi čas da razmisli o vsem tem, nevem kaj ma za razmišljat, al je to to ali pa ni.
, strella hvala 
Če bom celo življenje sama, bom pa sama. Nobenega pametnega kandidata ni nikjer. Če pa je že kak, ki mi je všeč, mu pa ni do zveze. 
Tako, da 
