Hvala, vsem.
Sva šla potem včeraj vseeno probat v špansko Meson don Felipe. Imela
sva se luštno, restavracija je bila skoraj prazna, sangrija zelo
okusna. Skoraj vse ostalo pa je bilo bolj tako/tako. Za predjed sva
naročila Lososove zvitke s tapenado morskih sadežev, ki so bili bolj
neokusni kot kaj drugega, je pa res, da sem si jih predstavljala
drugače, dobila pa surovega lososa in notri nekaj surovemu lignju
podobno. Meni ta okus ni bil všeč. Fant pa je naročil Popečene kruhke z
all-i-oli omako, ki so bili okusni, mogoče me je edino motilo to, da so
bili servirani hladni.
Za glavno jed sva naročila: Roastbeef s porom (okusno, podobno kot
mongolsko meso v kitajski), Roastbeef s čilijem in fižolom (vredu) in
Krompirjeve svaljke polnjene s pršutom (ki so bili čisto črni in
zažgani). Vse skupaj je bilo sicer vredu, samo ni bilo pa tisto, da bi
rekel, da je res okusno in dobro. Tak medel vtis nama je pustilo.
Motilo me je tudi to, da se je vse skupaj zelo hitro shladilo. Porcije
so zelo majhne; moral bi naročit vsaj 2/3 tapase, da bi se lahko
fajn najedel. Midva sva se še malo šparala za sladico

.
Sladica pa je bila čisto druga pesem. Čokoladna torta za umret, je
čisto nasprotje tistemu, kar sem si predstavljala pod tem imenom.
Izjemno penasta in kremasto osvežilna čokoladna torta, res za vse
prste oblizniti. Fant pa je jedel Čokodno peno iz treh odtenkov in je
tudi kar ni mogel prehvaliti.
Račun je bila na koncu okoli 7000.
Najverjetneje se v to restavracijo ne bova kaj kmalu več vrnila, bova zavila rajši kam drugam, kjer je hrana bolj okusna.
Tako, drugače sva se imela pa fino, pa saj na koncu je tisto kar je
najbolj pomembno na taki romantični večerji, vse drugo kot hrana
