Pretirano sončenje v mladosti

Še posebej tole je svetovno napisano! Upam, da tole prebere in doumi čim več ljudi.

Potem bom dobila najmanj 80% vseh bolezni tega časa.., ker sem včasih kar v stresu .. jaoo..  pa direkt med 18. in 20. letom sem se najbolj pražila!

Je krema od Avene plus tomik (+50 f, ali kolikor ga ima) v redu za vsak dan brez drugih krem za poleti?

Hvala tudi za prejšnji odgovor!

Kam se pa te poškodbe potuhnejo dokler koža ni zrela za staranje? 
Kaj pa dejstvo, da se do 25. leta koža sama obnavlja, tukaj ne velja več?

Realno gledano smo vsi, ki smo sedaj med 20-35 letom šli skozi fazo pretiranega sončenja, torej smo v istem zosu. Še 15 let nazaj je bilo sončenje pri nas "zdravo", 10 let nazaj se je komaj slišalo kaj o škodljivosti sonca, komaj zadnjih 5 let pa je vse skupaj šlo iz "kreme za sončenje" na "kreme za zaščito pred soncem". Še vedno se najdejo kalibri, ki se v najhujšem soncu veselo pražijo, brez kakršnekoli zaščite, ne mehanske (majce, kapice) ne v obliki kreme.

Kar je je, lahko pa preprečimo nadaljnjo škodo + tudi "lepotna industrija" pridno napreduje in se prilagaja razmeram med populacijo, torej lahko računate na raznorazne posege, ki bodo omilili posledice škode. Jaz se glede vsega vedno tolažim s tem, da obstaja plastična kirurgija in se sploh ne sekiram, saj za nazaj ne morem ničesar spremeniti. Nima smisla se gristi in stesirati za nekaj kar nimamo moči spremeniti, lahko pa usmeriš energijo v to, da sedaj narediš kar je prav.



Iz mojih izkušenj, opažanj, to pride kar naenkrat - npr. v roku enega leta se vizuelno postaraš za kakih 5. To sem videla pri več maminih znankah, ki so bile do npr. 35 kot najstnice, potem pa naenkrat zelo postarane. Seveda niso naenkrat izgledale kot nonice, ampak glede na prejšnje stanje ogromna razlika. To je najbrž odvisno od vsakega posameznika kdaj se te posledice pokažejo, pri nekaterih solarijkah so že sedaj vidne (punce stare 22 let ki izgledajo 30). Potuhnejo se najbrž v tem smislu da ko koža ni več tako mlada in "živahna" kar se tiče obnavljanja pridejo na plan posledice...

Lencica, nočem te strašiti, ampak če misliš, da si zdaj v stresu ... boš videla, kaj te še čaka, ko boš starejša. Na nas samih je, da se skušamo čim manj obremenjevati in sekirati za stvari, ki jih ne moremo spremeniti in se osredotočati na pozitivno.

Jaz se trudim (včasih bolj, včasih manj uspešno), da ko je res hudo, ko pride kakšno težko obdobje ali dogodek, da se zavedam, da sem srečna, ker sem zdrava. Da nimam raka ali kakšne neozdravljive težke bolezni. Ker, ko pa to pride, pa vidiš, da vse ostalo ni omembe vredno.



Joj, joj, ja kako pa berete članke? Sedi - 2.
Koža se sama obnavlja celo življenje, le da se s starostjo obnavljanje upošasnjuje in poslabšuje. Zato imamo razne kisline, retinoide za domačo uporabo in kislinske pilinge v visokih % in dermoabrazije pri dermatologih in lepotnih kirurgih.

To, da se koža obnavlja, je eno - ampak hkrati pa si tudi vse naše grehe zelo dobro zapomni. Ima spomin kot možgani ali mišice. Ne gre za to, da se poškodbe potuhnejo, ampak se kumulirajo in potem, ko bi se morale starati v skladu s svojo starostjo, se zelo pospešeno. Zato vidite 20-letnice, ki izgledajo kot slabo ohranjene 30-letnice, pa 30-letnice, ki izgledajo 50 - naprej pa najbrž ni treba računati, saj vse vemo, kako to izgleda.

Sicer pa lahko raka dobite tudi v zgodnjih 20 letih - zaradi cmarjenja mladih se starostna meja raka in gub, starikave kože, niža.

Glede na to, da imam do plaže 500 m in sem celo otroštvo in puberteto, med počitnicami preživela 99 % časa na plaži, na direktnem soncu, bi po vseh teh opisih sodeč, sedaj morala izgledat obupno.

Kot že večkrat rečeno, imajo izjemen vpliv tudi naši geni. Jaz mislim, da imam kar dobre, kajti glede na to, kaj vse in koliko je že pretrpela moja koža (dobesedno), izgleda še relativno ok.

Ampak to ni razlog (no, vsaj zame ne), da bi se zdaj zanemarjala ali razmišljala v stilu "imam dobre gene, nič mi ne more do živega, ni mi treba toliko skrbeti in paziti nase". Ker vedno, ampak res vedno (če smo grešili, seveda), lahko izgledamo bolje, smo bolj zdravi, bolj vitalni, se bolje počutimo, smo preprosto boljši.

Zadnji 8 let sem bolj malo na soncu, zdi se mi preveč utrujajoče. Odkar sem na PL pa itak še toliko bolj pazim na zaščito itd. Je pa res veliko odvisno od genov...moji mami nikakor ne morem dopovedati, da je sončenje škodljivo in pospešuje staranje, še vedno se rada praži, vendar pri svojih 60ih letih izgleda bolje kot kaka 40-letnica.
Moj oče pa cele dneve po soncu igra tenis in je skurjen kot oglje. Ko mu rečem naj se namaže z ZF, samo z roko zamahne in reče, da je njegova koža že tako navajena na sonce, da mu nima kaj bit. Pol pa bodi osveščen s takimi starši.
Trmasti stari osli!!!

Se strinjam glede stresa, kot je napisala Tanja, predvsem pa izjava od Alene
Jaz sem zelo malo na soncu, le tisto kar je nujno, v življenju se nisem nikoli pražila na soncu, kot otrok sem morala zmeraj nositi majico in klobuk (tudi v bezenu/morju). Spomnim se, da sem bila le enkrat opečena zaradi sonca. Imam pa še alergijo na sonce, zaradi katere sem tudi na morju vedno v senci. Opazk glede beline pa nikoli nisem jemala resno. Sicer bi lahko imela kar temno kožo (glede na to, kako temno imata moj oče in stari oče, predvsem zadnji je vedno na soncu in zgleda kot čokolada), a me ne zanima preveč. V solariju nisem bila nikoli in tudi ne mislim iti. Izjave, da ''malo sonca ti pa ja ne bo škodilo'' preslišim.
Ja, tudi sama ne prenašam vročine, prav mučno je, sploh pa ker se moram učiti, v sobi je pa grozno vroče. Zame sta sneg, mraz in bord

Čez točno 25 let bom poročala o stanju svoje kože na tejle temi.
AAAdijo!

Te držimo za besedo.