Prebolevanje in nizka stopnja samozavesti

Ammmm... nevem ce si ze slisala za dejstvo, da je za vse kr se cloveku dogaja kriva podzavest. Ti lahko si se tako pravis da si ok itd, v podzavesti pa bos se vedno imela vsidrano svoje prepricanje, da je nekaj s tabo narobe in da si ne zasluzis necesa dobrega. Zavest je 10%, vse ostalo je podzavest.

Si razmisljala da bi probala s kako podobno zadevo kot je theta healing? Jaz sem zdej zacela odkrivat to zadevo, mi deluje zelo zanimivo in bom vsekakor enkrat probala. Zal so seminarji ubitacno dragi, ampak pomoje skodit ne more, ce te kdo k to rec prakticira "vzame v roke".

Kar pa se knjig tice... nevem, sicer je dobro prebrat kako, da ti da eno usmeritev, ampak potrebna je praksa in veliko dela, da so tud rezultati. Predvsem pa delat na svoji podzavesti, tsita je alfa in omega vsega.

magrateja: saj imaš prav, ne vem zakaj se še vedno mučim in obtožujem. Sem se pa spomnila, da me je nekje teden dni prej kot sva končala, spet provuciral, ampak je on naslednji dan vse zanikal, da to ni bila provokacija, tak da več ne vem, kaj je res in kaj ne hvala

SwanHeart: sem že slišala za to ja, ampak sem očitno na to dejstvo pozabila. Za theta healing sem zdaj malo pobrskala in res se zdi zanimivo, samo trenutno nisem na dobrih financah. Bom pa vsekakor nekako delala na svoji podzavesti( čeprav še ne vem točno kako:D), tako, da če imaš kak dober predlog, kar na plano z njim hvala

Osebno mi je pri prebolevanju zvez, krivic, neuspehov še vedno najbolj pomagalo investiranje vase & čimmanj sploh razmišljat o zadevi, poskušat se prepričat, da na vedenje drugih nimam vpliva in da sem za moja čustva odgovorna sama..

Kako potovanje, praksa ali izmenjava v tujini, veliko knjig, jezikovni tečaj, dolgo prelagani cilji (naj se sliši še tako trapasto - izpit za avto oz. njegov nakup...), več druženja kot ponavadi (hodila sem v knjižnice na brezplačne delavnice oblikovanja, kamor ponavadi hodijo upokojenci - bilo je super), prostovoljno delo (počutiš se super koristno pa še družbo dobiš zraven).

Skratka, sem se zaposlila, dokler moja samozavest ni zrasla od vseh teh aktivnosti & čas pa tudi opravi svoje.. ne rečem, da moraš potlačit čustva, pustiš da pridejo in spet grejo, prav posebej pa se spet ni treba osredotočat na žalost.

Meni pa to + kak žrebec (klin s klinom...)

Zelo dober nasvet!

Ma ja, seminarji so ubitacno dragi, razen predstavitev ki so for free.

popcorn, hvala za tvoj nasvet

vse punce ste super, mi pomagajo vaši nasveti

Meni pa to + kak žrebec (klin s klinom...)

Sama sem imela podobno zvezo, ki se je vlekla in vlekla. Fant me je prevaral, pa sm mu odpustila pod pogojem, da se s to punco ne sliši več, pa se je pa ne samo s to- res me nikoli več ni prevaral ampak izzival je pa neprestano. Pa sm se sekirala kaj je z mano narobe, da sm tok ljubosumna pa sm gledala kolegice, ki imajo odprte zveze in so srečne in sm na vsak način želela biti tudi sama taka. Prebrala sm ogromno knjig, hodila k psihologinji, dokler nisem nekje na tej poti ugotovila, da sem jaz pač drugačna in da potrebujem resno zvezo in predvsem zvestobo. Da ni problem v meni, da ne zaupam ampak v tem, da enim pač ne morš zaupat.
S tem fantom sem nato prekinila vse stike in zdaj po enem letu sva odšla na kavo in sva spet super prijatelja. Odlično se razumeva ampak samo če nisva skupej. Mislim, da si moraš dopovedat, da si zaslužiš samo najbojše, da si kar si in da je to ok in poiskati fanta ob katerem se boš počutila varno in mu lahko zaupala. Skratka sprejmi se tako kot si in se ne prilagajaj ljudem, ki ne pašejo v tvoj svet, poišči take, ki bodo.

upam, da si ga povsem prebolela in do njega nimaš nikakršnih čustev več in jih nisi sposobna na novo vzgojit v nasprotnem primeru je t.i. prijateljstvo lahko korak nazaj. osebno pa sem mnenja, da v praktično nobenem primeru ni potrebe po prijateljevanju z bivšimi. čustva niso tako enostavna stvar, kot se zdi na prvi pogled ni potrebno, da sta skregana in da se ne pozdravljata, ko se vidita, kot sem rekla, pa ne vidim niti posebne potrebe po posebnem prijateljevanju.

to je samo dobronamerni nasvet, ker vem kako je, ko se z bivšim videvaš na kavi in misliš, da je vse pozabljeno, v resnici te pa podzavestno razžira in ti onemogoča napredek.

Mnja... v bistvu se bom kr strinjala... nekih posebnih prijateljstev z bivsimi ne more lih bit, pa tud tezko recm da bi se spuscala nazaj v zvezo z njimi. Vsaj pr meni je tako. Men je dovolj, da ne pogledava stran ce se slucajno kje srecava (pr meni je to sploh skor nemogoce, ker sem imela vse zveze do zdej nekako na daljavo bolj al manj) in ajde dopuscam tud kak neformalni klepet na msnju oz kako kavo. neke potrebe po prijateljevanju pa nevem... nekak ne cutim. Izjema je samo moj prvi fant, s katerim sva se razsla se preden sva sploh kaj resno zastavla, ampak morm rect da sva super frenda, greva veckrat na kofe oz. se pogosto slisiva. Njega sem dejansko sprejela kt prijatelja in on mi pove za vse njegove tegobe z babami, jst pa mu jamram o mojih tegobah z moskimi hahahah. Kakorkoli... on je super oseba in sm vesela, da sva ostala v stikih. Je pa ze vec kt 10 let k se poznava.

No ubistvu sva bla najboljša prijatelja preden sva začela tako, da vem da sva lahko samo prijatelja in me nič ne skrbi, da bi spet zašla Se pa strinjam, da z večino bivših ne morš bit prijatelj.

Ne da ne mores... enostavno ne cutis te potrebe da bi bil. Vsaj pomoje. Tisto "bova sam prijatelja" pol pa se veselo dajeta dol se naprej, je en larifari. Oz. spada v kategorijo "krneki".