Poroka v tujini

Ajda, zelo dobro si napisala in se čisto strinjam s tabo, ker sama mislim popolnoma enako o zakonu oz. življenju "na koruzi".

verjetno so zadeve okrog poroke, ceremonij itd. zelo odvisne od okolja, posameznih družin oz. vpetosti tradicionalizma vanjo. Saj časi, ko je šla hčerka od doma k novi družini in se je vsa njena familija jokala, kako bo zdaj njej ubogici, so pa tudi večinoma že mimo. Je čisto odvisno od pogleda na to. Morda ne bi bilo napak najožji družini vsaj namigniti na poroko. Čeprav s svojim vedenjem morda sporočajo drugače, bi bili pa res morda hudo prizadeti, če bi za vajino poroko izvedeli post festum.

Vse informacije res dobiš na matičnem uradu, poroko moraš pa potem overiti pri notarju v Slo., če želiš, da bo veljavna (eni se namreč v tujini poročijo, odhod k notarju pa kar odlašajo). Mislim, da je agencija čisto nepotrebna, saj ti veliko povejo tukaj, kak mail pa lahko kar tja, kjer se misliš poročiti, pošlješ (na matični urad).

srečno!

Lili, saj sem razumela kar si napisala in moj odgovor ni letel nate.

Popolnoma razumem da si mame želijo biti na poroki ampak mislim pa da je pri poroki potrebno v prvi vrsti upoštevati želje para, ki se bo poročil, saj gre ja za njuno poroko. Govorila pa sem o samem obredu, kot sem napisala, če si par to želi opraviti sam s pričami ne vidim tukaj nič slabega, starši pa so lahko kasneje na slavju ali kakorkoli. Moja mama pravi naj imam tako poroko kot si jo sama želim, ker ve da bom tako najbolj srečna. In še vedno je poroka osebna zadeva in po moje poroka ni mišljena zato da bomo osrečili starše ampak da bo par srečen.

Se ti pa opravičujem, ker res še nisem mama in ker ne vem kaj čuti ženska ki je mama ampak jaz mislim da ko bom mama, da bom želela samo to da bo moj otrok srečen.

Naj vam povem samo nekaj in to vsem tistim, ki še niste  mamice.

KO BOSTE POSTALE MAMICE, BOSTE NAJSREČNEJŠE BITJE NA TEM SVETU IN ŠELE TAKRAT BOSTE SPOZNALE, KAJ ČUTIJO VAŠI STARŠI DO VAS IN KAJ JE TO LJUBEZEN DO OTROK. To je nepopisna ljubezen, predanost, tega se ne da opisati, to moraš občutiti. In ko vse govorite, da veste, da vam želijo starši vse najboljše itd...., NE  tega ne morete vedeti,  ker še same niste mamice.

Glede poroke brez staršev,  odločitev je otrokova, kot straš ne bi nasprotovala. Verjetno pa bi to poroko kasneje zapili na kakem piknuku v najožjem krogu.  

Kaj pa če mi punca gre v Ameriko in se tam poroči, pa kaj, mogoče pa mi pošlje letasko karta , kaj veš ,kaj me še doleti v življenju.

.........mi je kar zbezalo besedilo v objavo, pa nisem se koncala....

Vse ki ste mame, cenim vase nasvete, vendar se osebno zelim porociti zaradi naju dveh, starsi pa bodo seveda obvesceni in pocasceni kot se spodobi. Sicer pa sva precej casa razmisljala dokler nisva sprejela take odlocitve.

Ne me zdaj napast , ampak mislim da bi starsi morali sprejeti odlocitve svojih otrok, brez da se ob tem pocutijo prizadeti, ker poroka naj bi le bla lep dogodek DVEH (vsaj jaz jo tako vidim), zato ne razumem zakaj bi strasi morali bit zalostni, ce bom jaz vesela. Sicer pa me ze od kadar sem bila se puncka nikoli niso privlacile poroke, kjer so se veselili vsi razen neveste in zenina, ki sta bila hipernervozna zaradi kupa stvari, na katere sta morala biti pozorna, da je izpadlo vse kao na nivoju.

Ali se zeli kdo porociti in kako pa je itak feeling, ki ga vsak drugace dozivlja, enim je to brezveze, drugim mogoce veliko. Vsak cuti drugace, bolj pomembno pa se mi zdi da cutita podobno tista dva, ki se porocita.

Lep pozdrav

Starši ITAK sprejmemo vse, kar se naši otroci zmislijo, da bi bili srečni. Celo življenje do svojega 28. leta sem govorila, da se ne bom poročila.... ko mi je zbolela mama na smrt in smo to vsi vedeli...se je vse spremenilo. VSE. Seveda vsak naredi, kot misli da je zanj(o) najboljše in najlepše. Vsaka mama privoli v vse, kar se njena hčerka ali sin zmisli...kaj pa ostane v njej sami pa otrok, takrat ko se s tem ukvarja, itak ne vidi in ne čuti in ga ne zanima. Ja pomembna je samo sreča teh dveh. Samo kasneje, ko pripelje otrok mami svoje otroke (če ima komu) pa ni več stvar samo njiju dveh. Takrat, ko naj bi starši pomagali tema dvema na začetku poti, pa ni stvar več samo njiju. Hudo hitro bi bili otroci užaljeni, če bi jim takrat starši rekli: A nista hotela bit samostojna??..a ni to stvar samo vaju dveh??....Sej vem, da težim. ampak mislt naprej in vedet, da ko boste rabili pomoč pa ne boste pomisli: To je samo najina stvar. Takrat se boste pa spomnili svojih staršev, ki vam bojo najverjetneje,  edini pomagali.

Vse je prov. Da mi starejši gledamo z naše perspektive, mlajši pa s svoje.

Lili, mislim da ne razumeš.

Mislim, da poročnega obreda ne moreš enačiti s kasnejšim zakonskim življenjem para. Poročni obred (tisto, ko rečeš DA) JE POPOLNOMA SAMO OSEBNA STVAR DVEH, KI SE POROČITA. In če se želita poročiti sama to ne pomeni, da sta s tem želela izključiti družino iz nadaljnega življenja in da bi jim starši zato očitali da sta želela biti samostojna, ker sta se poročila sama. In ja, najina poroka je samo najina stvar in bo taka kot si jo želiva midva, ker sva konec koncev midva tista, ki se poročiva, in kako bova rekla DA je stvar najine odločitve.

To da pa pripelješ otroke staršem v varstvo ali prosiš za kakršnokoli drugo uslugo pa nima nobene veze s poročnim obredom, ki ga je izbral par.

Pred matičarjem se lahko poročim v 10 minutah, midva sama s pričami, potem pa lahko za družino pripravim primerno slavje. In ne vem kaj je tukaj narobe in zakaj bi morala imeti slabo vest zaradi tega. Mislim da je tisti čas pred matičarjem res samo intimna in zasebna stvar, ki naj bi potekala tako kot si par želi. In če se par odloči, da bo to opravil sam, mislim, da s tem ni hotel izključiti staršev iz svojega življenja in kot sem že rekla, poroka definitivno ni mišljena zato, da bi osrečili starše. Če imamo s straši uredu odnos mislim da bi morali to razumeti. Porok se ne prireja zato, da so ljudje okoli nas srečni in da se zabavajo ampak predvsem zato, ker je to želja dveh, ki sta zaljubljena in naj bo taka kot sama hočeta.

Sasa, jaz podobno razmisljam

Res je da vsak gleda s svoje perspektive, ampak mislim da prisotnost starsev na poroki ni merilo za hvaleznost njihovih otrok, ker jim pomoc lahko vracas na mnogo vec nacinov v cisto navadnem vsakdanjiku. Osebno pa se ne bi mogla porociti samo zato, ker si to zeli nekdo drug,ce si jaz tega ne bi zelela, raje bi ga poskusala osreciti na kak drug nacin. Pac odvisno od pogleda, komu naj je namenjena poroka. Osebno pa se trudiva ne obremenjevati starsev s pomocjo, ampak se raje znajdeva sama na kak drug nacin, ker mislim da se ni v redu vedno k starsem zatekat, ko kaj potrebujes.

Lep dan pa brez zamere

Jaz se tudi strinjam s Sašo in Pokico. Poroka je osebna stvar vsakega para in če se želita poročiti sama, naj tako bo.Zase težko kaj rečem, odvisno od situacije... Sploh pa bom sama miljonkrat premislila preden se bom poročila, ker meni osebno poroka sploh ne pomeni nič. Poročila bi se le v primeru, da bi to veliko pomenilo mojemu fantu. Sicer pa ne verjamem v te listine in podobne zadeve. Ni važno, kaj je na papirju, važno je, kako se dva razumeta.

In lahko je še tako lepa poroka, veliko gostov, lepa nevesta, srečna mama, pa na koncu vse propade že pol letu ali dveh, kje je potem smisel? Samo zato, da bi osrečili starše in sorodnike. To nima smisla. Nekaterim seveda uspe združiti oboje - srečni starši + srečen par. Ampak če je par tak, da hoče vse to urediti po svoje, na samem, naj tako bo. In starši bi to morali razumeti. Ne pa da potem pride do kakšnega izsiljevanja v stilu: "Sej na poroki nas nista marala, kaj pa zdaj hočeta..." To mi je bolno...

Smo namreč v 3. tisočletju in imamo vse možne pravice in svoboda je prav na vrhu če se ne motim....