Pogled v oči

zdravo! nevem kaj se z mano dogaja, ampak opazam, da se vedno bolj nelagodno ocutim, ko nekoga pogledam v oci. ob tem se resnicno nelagodno pocutim ker sem se vcasih zgrazala nad tem da ko sem s kom govorila in me ni gledal vendar je gledal mimo mene ter ce se me boji. Sedaj pa se sama pocutim tako. prakticno si ne upam pogledat cloveka v oci in ga dlje casa tja gledati. s prijateljicami (ozjimi) nimam taksnih problemov. ko pa govorim s kom drugim in ga nemorem neprestano gledati v oci. pocutim se kot da bo iz mene prebral vse skrivnosti. enostavno ne morem.prvo se mi je to zacelo dogajati pri ucitelju. oz ze pri nekih znankah, ko sem gledala mimo njih ampak takrat nisem imela nic hudega v mislih. zdelo se mi je le da med pogovorom opazujem okolico. pri dolocenih osebah imam obcutek kot da vidijo v mene, vse kar si mislim, zelim, vse skrivnosti in se jih tako ne da ne upam gledati v oci ampak ne morem. zacnem se ozirati stran. se zazirati v eno tocko itd potem se silim ampak ne zdrzim dolgo. upam da mi boste kaj svetovale in pametnega povedale. in ce se je kateri ze to zgodilo naj mi prosim kaj pove ce ve kaj naj naredim , kaj to pomeni itd. lp

no ubistvu sem premisljevala in ugotovila, da se mi to vecinoma dogajal pri enemu ucitelju.
pa mislim da ni to da bi mi bil vsec, ker pri bivsih nisem imela problema s tem.

lp

Meni se dogaja isto. Nekaterim ljudem ne morem gledat v oči. Če pa že pogledam pa postanem vsa rdeča. To se mi pogosto zgodi če se pogovarjam z samozavestnimi ljudmi. To pomeni da sem jaz tako zelo nesamozavestna?

ne menim da to ni zaradi tega ker bi paniko zganjala. drugace bi bilo to bolj pogosto. mnogokrat sem tako zivcna pa se mi ne dogaja kaj takega.

tu pa tam pa se zgodi to.

jaz pri tistih nekaj high smotkah sploh nimam problemov ampak pri kar dolocenih ljudeh in to mi je cudno...

drugo je pa da s tem da vidi moje misli ter skrivnosti s tem nisemmislila dobesedno. saj to ne pomeni sedaj da je ena magic tukaj in da je to res. tako zacnem stran gledati kot da bi bilo kaj takega.

lp

vem,vem,vem.

saj jaz drugace nasplosno nikoli ne mislim na to. ampak ko se ze stran obrnem potem pa pomislim- no kaj pa je zj to...spet...

itd.

mislim pa da je tvoj razlog eden izmed boljsih.

ceprav se mi zdi psihologija in podobne zadeve bolj ali manj brezveze, menim da je sedaj nekaj v moji psihi ker to delam potzavestno in naceloma nikoli nisem imela problemov pri tem.

vedno sem ljudi brez problemov gledala v oci. pa tudi kaksne se tako visoke in pomembne in lusne in vzvisene in grde in vse.

sedaj pa kar naenkrat....

lp

razume razumem saj sama tudi do nedalnega nisem imela problemov s tem. ampak seda me je pa kar naenkrat udarilo to. in ne vem zakaj. iz tega ne delam slona le zanima me kaksna so vasa mnenja in izkusnje s tem
naceloma tudi sama nisem imela nikakrsnih problemov s tem. vcasih se mi je to zdelo celo cudasko kako mora kdo to delati.

lp

ah joj, ta Levinas. ja, ko te nekdo pogleda v oči, te prosi oz. izbere, da mu pomagaš. najboljši primer je otrok, ki te s svojo nemočjo zavezuje, da mu pomagaš. večja je njegova nemoč, bolj si zanj odgovoren.
eh...

moja teorija pa je ta, da lahko gledam ljudi, ki pozitivno vplivajo name. tisti, ki pa se zraven mene imajo za nekaj več oz. imajo nagativen pristop, pa ne morem dolgo časa gledat v oči. z določenim se takoj ujamem, z nekaterimi pa ne gre in ne gre, še po določenem času ne.
sem pa prepričana, da ima celotna zadeva podstat na samozavesti.

Te razumem. Tudi pri meni obstaja nekdo, katerega pogleda ne prenesem - preveč intenziven. Zato ga nikoli ne gledam v oči in se ga že kar izogibam, da mi ne bi bilo treba.

Jaz pravim takim pogledom penetrativni, kot bi nam hotel tisti pod kožo zlesti, prebrati vse skrite misli. Gre za kombinacijo vsiljivega drugega in naše osebne ranljivosti, kadar se ne čutimo dovolj močne, zaščitene, samozavestne...