Saj zdaj, ko sem prišla k moči, bi pa tudi sama rada videla, da bi se oglasila pri nas in da bi kakšno rekli. V bistvu sem cele dneve do večera sama z obema otrokoma. A to bi bilo čisto čudno, če bi jo klicala šele 1teden po rojstvu?
K nam je hodila patronažna dokler mu popkovina ni odpadla, ta pa mu je odpadla komaj pri 3 tednih in še malo. Pa ni bilo nič posebnega - mali je bil ok, lepo se je dojil, napredoval. Je prišla, ga previla in popek očistila, potem pa je še malo posedela in poklepetala ter opazovala dojenje - takrat mi je to zelo prav prišlo, saj sem bila velikokrat v dvomih če je ok pristavljen, če pije ali ne, pa še dosti drugih stvari te spravi v dilemo.... Naša patronažka je res ena tako fejst ženska, vedno prijazna in nasmejana.
Ja, jaz sem tudi zelo vesela, da obstajajo taki ljudje. Da opravljajo take poklice, da negujejo po rojstvu in pred smrtjo. Pa babice, ki ti morajo na koncu potegniti ven še placento. Se mi zdijo precej bolj človeške od tistih, ki se z realnostjo srečujemo samo na papirju.
Razmišljam ali ima sploh smisel jo klicati, ker sem teorijo že dokaj doštudirala, praksa pa tudi zaenkrat kaže dobro. Pa zdi se mi, da je tale naša patronažna ostala malo zamrznjena v času.