Spoznal sem jo precej po naključju in zaradi moje igrivega mladostnega mačizma sva bila v nekaj kratkih trenutkih telesno bližje, kot bi bilo sicer primerno, čeprav alkohol ni igral nobene vloge. In niti predstavljal si nisem, da mi bo tista iskrica, ki se je kasneje posvetila v tistih nekaj dneh srečanj, tiho tlela in čakala na trenutek, ko je smela upati, da bo zanetila ogenj, ki ne bo mogel ugasniti. Drugič sva bila dve leti starejša in imela na razpolago veliko več časa, pa se ni zgodilo, razen nekje goboko, globoko v meni in njej, nisva si delala utvar, ker je imela komaj 17 let in naju je ločevala razdalja in zavest o tem, da ne moreš enostavno pokazat hrbta svojemu življenju in se v imenu nečesa... tako nestanovitnega, kot je ljubezen, odpravit v negotovo prihodnost, sploh pa pri teh letih. In sva šla vsak po svoje.
Pet let kasneje me je kot strela z jasnega presenetilo pismo ki mi je pošteno zaposlilo srce in razum, vendar je po kratkem dopisovanju moralo preteči še eno leto, da me je nekaj pičilo in sem zavrtel telefon. Domačega, ker je vmes zamenjala številko mobitela. Oglasila se je mama, ki me je poznala, ampak je govorila samo svoj jezik in kot po čudežu sva se dovolj dobro razumela. To, da je ni doma in da je na počitnicah, sem skoraj pričakoval, bilo je pač poletje, sredina julija, presenetilo pa me je, da je bila na jadranski obali, z nekaj prijatelji s faksa.
Načrtoval sem, da bi jo ugrabil in odpeljal do mojega vikenda, dobro uro vožnje stran, s čimer se je zadovoljno strinjala, vendar sem za pot tja v resnici porabil veliko več časa, tudi zaradi malo preveč trmastega policaja, ki me je čisto po pravici ustavil in pošteno izmučil.
Pozdravila me je toplo, a ne pretirano. Sklenila sva, da ob tej pozni uri ne bova rinila na cesto in bo bolje, da prespiva tam in po nekaj urah klepetanja v družbi kolegov in že malo nadležnega lastnika apartmajev, ki je skrbel, da je bilo na mizi vedno dovolj vina, sva se napol gola znašla v postelji in se tiho pogovarjala in ljubila. Zaspala je z glavo na mojih prsih, jaz pa sem poskušal v zavest spraviti, da ne sanjam. Tisto noč nisem zatisnil niti očesa, morda sem se na tihem bal, da se bom zbudil in je ne bo ob meni. Jutro je kljub temu prišlo hitro, po veliki in močni kavi pa je skoraj izginila mačkasta utrujenost zaradi neprostovoljnega bdenja. V nekaj urah sva bila spet v rjuhah, tokrat čisto sama. Sredi noči sva objeta stala na terasi, gola in ogrnjena z odejo, uživala v toplem morskem zraku, tihemu oglašanju čričkov, vonju cipres in soli, obsijana z mesečino in mi je zašepetala, da me ljubi.
Skupaj sva na obali, potem pri meni doma in na koncu pri njej preživela 12 dni, tistoč in tistoč dni premalo, pa vendar dovolj, da sem vedel, da jo ljubim. Končno sem si dovolil, slovo sem upu, strahu dal, ker sem vedel da drugače ne bo moglo biti kot ona in jaz, jaz in ona, vedno in za zmeraj, tu ali tam, daleč ali blizu. Realnost pa zahteva svoje žrtve in tako sva se za nekaj tednov ločila z obljubo, da se vidiva v jeseni, vmes je moral zadostovati skype, do katerega sem vseskozi imel mešane občutke. Hassliebe. Videl sem jo in slišal sem jo, pa vendar je bila to le miljoninka doze, ki sem jo tako nujno potreboval. Ko je potem končno prišla, sem se znašel v paralelnem svetu, kjer je vse tako kot se spominjam, ampak malo drugače, malo manj čisto, malo manj iskreno, malo manj barvito.
Razdalja je kot povečevalno steklo in kakor se le-to skoraj naključno premika v času in prostoru razmerja, tako se nekatere stvari povečujejo, izgledajo lepše, bolj bogate, se potem spet pomanjšajo in se potem zdijo še manjše kot prej, nekatere se izkrivijo, druge prikrijejo, na plan pridejo skriti kotički značaja, globoki in plitvi strahovi, pogum... tako hitro, da se kljub sicer budnemu in ostremu očesu za majhne podrobnosti tega niti ne zavedaš. Ljubezen ti zamegli razum in v tej omotici se ti razum postavi proti intuiciji, verjameš, ker hočeš verjeti in ne verjameš ker nočeš verjeti, zato ker si kot otrok, začaran od pravljice, ki jo posluša in v srcu in umu zahteva da se srečno konča, da bosta živela do konca svojih dni.
Najina pravljica se je končala, in v to trdno verjamem, ker je preveč razmišljala, ker je začela dvomiti in se je počasi prebujala, ko so se vnela krila, je gorelo upanje in z njim, moje srce. Občutek nemoči, ki me je obhajal je bil neizmeren, in zelo, zelo resničen. Očitno se je odločila, čisto zares in tega ne bi mogel spremenit niti če med nama ne bi bilo dveh držav in 1000 kilometrov.
Kaj naj povem za nasvet nekomu, ki mu ljubljena oseba ni ravno za soseda? Mogoče bo zvenelo klišejsko, prazno... poslušaj svoj notranji občutek. Srce ima vedno prav, tudi če končaš na tleh in v blatu. Morda se tako naučiš ceniti stvari, ki bi jih sicer sprejemal kot samoumevne. Zato jaz kljub temu spodrsljaju nisem skrenil s poti in ostajam zvest sebi. Verjamem v ljubezen, kjerkoli me že čaka...
. Če se namreč naveličaš že v prvih letih zveze zakaj bi sploh nadaljeval? A ni bolje prej ugotoviti, da nekoga ne moreš gledati vsak dan, saj naša družbena ureditev predvideva, da se boš prej ali slej gledal vsak dan? Se opravičujem za bullshit, očitno si vzela osebno, kar pa ni bil moj namen.
, saj mi bodo še pogosto prav prišla 
Mene sicer redko kdaj kaj "zadane" ampak tole je direkt scenarij za kak romantičen film ob katerem bi se cmerila kot vodnjak.
v glavnem, on je prihajal z avtom, ker ga pa jaz nimam(izpit sicer imam, ne pa avta, domači pa ga rabijo) jaz pa z vlakom.torej, vse se da če se hoče.
