odklop

Draga Teja!

Naj te najprej potolažim, da nisi edini v svojem razmišljanju. Verjetno
živiš pod stresom, tako, kot veliko žensk danes. Delo, kariera, moški,
mogoče celo družina...ali pa te tarejo drugi problemi. Popolnoma
normalno je, da si želiš miru. Če le imaš malo možnosti, si naredi doma
svoj skriti kotiček ali si vzami nekaj časa zase kako drugače. Te
variante niso nujno vedno drage. SAmo malce iznajdljiva moraš biti. Jaz
si pomagam na več načinov -  s telovadbo, ustvarjanjem in
izkoriščanjem trenutkov, ko sem sama doma za poslušanje pomirjajoče
glasbe ali pa si odtrgam nekaj malega denarja za kozmetičarko ali
savno...Če si sama doma si naredi sama zase romantično
vzdušje - bodisi se razvajaj v kopalni kadi  z dišečimi svečkami,
naredi si orientalsko vzdušje z glasbo in kadili ali pa se odklopi v
nabito polni telovadnici, tako, da si vsa prepotena. Lahko se prepustiš
rokam izkušene maserke ali kozmetičarke, ki bo s primernimi vonji tudi
poglobila tvoje doživljanje. Jaz sem pred nedavnim poskušala še zvočno
kopel - to pa je tako globoka sprostitev, da privrejo vsa slaba
energija na dan v potokoh solz... Kakorkoli ti paše...sproščanje je
ahko silovito ali zelo prehinjeno...samo izberi si neki način. Ko mi je
strašno težko, pa si na hitro pomagam s kakim verzom pesmi ali na hitro
kaj narišem.

Sfinga ti je čudovito odgovorila.

V tvojem pisanju me je najbolj zbodlo tisto "želja po izkoriščenju
mladosti".. Je problem, ko se nekaj, kar naj bi bilo spontano in lepo
spremeni v "moram to izkusiti". Malo spominja na nevrozo, ko postane
superego vse preveč krut preganjalec in ti govori "moraš
uživati".....seveda s tem takrat ni nič. Poskusi si vzeti en vikend
off- brez telefona (tele napravice so strup za dušno ravnovesje), doma,
sama, spanje, kopanje, brez obveznosti, brez odpiranja vhodnih vrat.
Moto naj ti bo: "nič mi ni treba".

Lahko tako narediš, ampak tudi brez tega gre, če se ti ne da...Včasih
je zavetje doma najboljše, sploh če si znaš pričarati atmosfero.
Poskusi - saj danes imaš polne trgovine drobnih malenkosti za dobro
počutje. Tudi če si sama, si skuhaj kosilo ali pripravi večerjo, lepo
pogrni mizico, kupi si rožice, naredi si prijetno svetlobo, razvajaj se!!! To
je lahko en dan na teden, en dan na mesec, če drugače ne gre...pa se ga
boš veselila...Glej, če si lahko sama s seboj, je to kul, če pa rabiš
vedno ljudi okoli sebe, pa najbrž nisi ravno najbolj zadovoljna sama s
seboj in iščeš potrditev pri drugih. Probaj, če sploh znaš biti sama s
seboj in uživati sama s seboj. Najprej moraš imeti rada sebe, drugače
ne moreš imeti rada drugih...

Vem, Teja, da res uživaš v vseh posameznih stvareh. A saj si s tem
stavkom že sama sebi odgovorila. Ko lepe stvari postanejo obremenilne,
je čas, da se sprijaznimo z dejstvom, da ima dan le 24 ur.

(Če te slučajno zanima, jaz si kar nekaj stvari hranim za čas, ko bom "v penziji".)

Teja, mislim, da se vsem to dogaja. Meni pomaga "pobeg" iz vsakdana. En
teden na Irskem mi je napolnil baterije. Najbolj mi je pasal "pobeg" iz
vsakdanjosti. Noben me ni poznal, telefon sem izklopila, ostale podobne
reči nisem uporabljala. Nazaj sem prišla popolnoma prerojena. Ko
začutiš eno tako obremenitev oz. potrebuješ sprostitev, poskusi iti
nekam vsaj za en dan. Če ni časa za to, si pa vzami day-off in počni
vse tisto, za kar ponavadi ni časa (da spiš do 11h,12h če ti paše, čez
dan pa bereš, se sprehajaš itd., zvečer kopel, dober film,dobra glasba;
pa res naredi kot ti je svetovala sfinga - kupi si rožice, sama si
pripravi kosili, večerjo...). Če je še en dan preveč, pa si vzami
zvečer kako urico in se odklopi, mogoče kak sprehod do mesta(takrat
imaš res čas zase)...



Počni tiste stvari, ki so ti všeč in jih rada počneš, ne pa zato, da
boš "izkoristila" mladost. Vse preveč mojih znank se tako obeša na ta
stavek, da jih ne prepoznam več - počnejo reči, katere niso nikoli
počele in to samo zato, da bodo lahko v starosti rekle, da so
izkoristile mladost.



Pozdravček

No, jaz sem veliko potovala. Tako sem si polnila baterije....ko sem se včasih počutila tako, kot si ti zase napisala. Vendar sem potovala po vzhodu. Tam nič ne potrebuješ, vse imaš točno takrat, ko v bistvu nimaš nič. Zdaj, ko ne morem potovati po svetu.... sem veliko doma. Trenutno prenavljam stanovanje in uživam sto na uro. Vse je drugače in po dolgem času ne čutim potrebe po kam it.... se umaknit v samoto.... sem pa to poleti naredila. Vsak potrebuje kdaj pa kdaj trenutke (ki lahko trajajo tedne) samote.... dovoli si bit sama s sabo in dovoli si, da ti je to dovolj. Imej se rada in se kdaj pa kdaj ustavi.... se objemi in stopi korak naprej.... do sebe. Biti sam s sabo.... se ljubiti toliko, da si sam sebi dovolj...mmmmmmm ....ni lepšega.

Mislim da so tvoji občutki popolnoma normalni, tudi sam bi šel najraje
kdaj v kakšno ubogo državo, kjer nimajo nič, in tam pomagal ljudem z
poučevanjem ali na kakšen drug način in užival življenje kakor naj bi
bilo.Vsi te dosežki so nas namreč le ločili in odtujili od življenja
samgea, vedno je potrebno nekam bezljati in življenje se ponavlja iz
dneva v dan.Ni nič lepše kakor so ga imeli predniki, kvečjemu
slabše.Oni so se veselili malenkosti, pečenega mesa, ma danes kdo se še
veseli česa takšnega, tako malenkostnega?

Te razumem.