O čem ta hip razmišljate?

Zakaj sem kar naprej lačna

Da komaj čakam, da bojo dopusti...ne zato, da bom šla na dopust, ampak iz povsem drugih razlogov...

...da je OPI Prune danish tako lep lak, jaz sem pa kar pozabila nanj... 

Razmišljam o tem, zakaj imam zadnje čase hude in boleče mravljince v nogah in se morem takoj vsesti/vleč, drugače kar padem.

o tem, da bo pisec magistrske, ki jo trenutno lektoriram, dobil naziv magister...
đizs, kaj takega pa še nisem brala! tekst totalno nestrokovno napisan, vejic da ne omenjam, stavčne formulacije... eeeeh. tip pa izjavi: za to so pa lektorji, da popravljajo besedilo za menoj.  (sej ne, da so ideje pa super truper) 

... ali bo dispozicija odobrena...

Razmišljam, da imam resnično dovolj tega faksa in kooooomaj čakam, da ga zaključim in grem v službo (še 3-je izpiti + diploma).
Razmišljam tudi, kam naj jeseni dam hčerko, ker smo dobili vrtec zavrnjen

razmišljam da še moram veliko narediti za šolo preden bo konec, in da upam da mi bo uspelo, da bom lepo in uspešno zaključila, ker sedaj pa že postaja resno

Razmišljam v kolikšni meri velja zame stavek, ki sem ga ravno prebral v eni knjigi. Pa ga bom kar zapisal, da boste vedeli za kaj gre.

"Ne morem si predstavljati, da brez pozornosti drugega nisem nič, ja, da se moja na pol resnična eksistenca konča takoj, ko me drugi ne gledajo več." (zapisal sem v narekovajih, vendar pa ni popolnoma dobesedno citirano)

Hm...

Lahko pojasniš tisti o del o "na pol resnični eksistenci"? Gre tu za delitev človeškega bitja na kulturni pol in živalski/biološki pol? Ali za kaj drugega?

Jaz mislim, da takšen (ne)obstoj velja za vsa kulturna človeška bitja (kulturna zato, ker ne živijo vsa človeška bitja v družbi in kulturi - npr. volčji otroci, ni mišljeno kot pomanjkanje bontona ). Vendar je vprašanje, v kolikšni meri se ga zavedamo.

V končni fazi, če ti sedaj ne bi napisal tega razmišljanja sem in ga ne bi nikomur povedal, ne bi obstajalo na družbeni način.

kdaj sem jaz bolj jaz, ko sem sama, ali ko so drugi okoli mene?
skrbi me, ker ne znam biti jaz jaz, ko sem sama.

tako sem jaz razumela ta citat.

No, jaz to razumem kot občutek neobstoja, če se okolica ne odziva name. Prišli smo do te stopnje, da vse kar počnemo, počnemo zato, da dobimo neko potrditev (ne lastno) oziroma še bolje, rekcijo sploh. In tu gre za tisto na pol resnično eksistenco. Če bi živel tako, da me nihče niti opazil ne bi, oz., če bi me družba iz kakršnih koli razlogov absolutno ignorirala, potem ne bi več obstajal.  

vsak potrebuje tudi intimo zase. (samozadostnost) če je nimaš, si preveč odvisen od okolice. (jaz sem tipičen primerek, ker se samouresničujem v interakciji z drugimi (ekstravertiranost), a vidim, da je vendarle bolj zdravo, da sem tudi samozadostna)