Norma

Norma, dramaturško večplastna v spremstvu Romanijevega pristnega
libreta brez nabreklega solznodolinstva, lirično upesnjena skozi
mojstrske sentence Bellinijevega romantičnega genija. Lahkotnost in
hkratna globina poetiziranega izraza, ki ušesu postaneta očitni skozi
čustveno razvite arije, pronicljivo vnešene v stičiščne točke
dramatičnih prevojev, sta primarni odliki Bellinijevega jezika. Norma
preseneti s čustveno razboritostjo in utrinki nenadejane vegavosti, ki
je sicer edini tujek njeni stanovitnosti in silnemu karakterju.
Adalgisa, sicer emocionalno bitje, poetesa in konkubina svečeniškemu
življenju, v posameznem trenutku prebije nedostopen ščit normine
jasnine glasu. Učenka preseneti učiteljico in metresa v izpevih za hip
postane kraljica opernega univerzuma. Pollionov efekt je v
konkretizaciji uničujočega ljubezenskega trikotnika, katerega stranice
lahko razvije samo srčno očiščenje skozi milost smrti. Pričakovana
katarza je neimpulzivna v časovnem okviru, skorajda razvlečena, vendar
pa zato s toliko večjo spravno uglašenostjo vodilnih junakov in
zagotovo udarna v finalnem stadiju.

 

Zelo priporočeno!

     




Lotrič v preobleki Polliona je bil krasen (šarmantni Rimljan); Norma

premalo intenzivna, vendar se je proti koncu kar razvnela! Adalgisa, pa

je bila čutna, močna, čustvena od ranega začetka. Orkestru vse pohvale!

kostumi so sploh pri nežnejšemu spolu bili predolgi, saj se je Adalgisa

skoraj spotaknila in padla.


Lirska tragedija je požela bučen aplavz tudi iz moje strani (ko me je lanski Nabucco pustil ravnodušno)!


zgodba:


www.sng-mb.si/index.php?id=192

.

Jap, Labodje jezero! (18.nov. premiera) 

kar se teatra tiče, any time