Predstavitev Evripidove tragedije celjskega ljudskega gledališča, ki je bila v petek premierno me je navdušila.
Konec priča o Lorencijevem kratkem bivanju v NYC (namreč, spoznala sva
se na enakem čezoceanskem letu) ali pa le o trenutnem vzgibu precejšnje
drugačnosti. Zaradi naglice si zgodbe nisem osvežila pred ogledom
predstave, zato je bilo tekstovno spremljanje malce težje, kar pa
priporočam vsem gledalcem. Detajli štejejo končnico. Dovršenost glasu,
izpete besede, dvoglasnosti. Hvala mariborski kostumografinji, lesenemu
dotiku scenografa, predvsem pa igralnemu ansamblu igre. V ospredju
gotovo domač Aljoša v obleki Sela z novico. Gibalne taktike vseh in
predvsem Medeja kot takšna, Tjaša kot glasovna mogoda: gos-pa,
gos-pa....Davodovih prvin, Tarekovega stasa...gotovo mariborčani v
ospredju, ampak le zaradi poznavanja in vsi preostali okateri beseda ni
tekla nikakor ne zaostajajo.
trikratna ponovna poklicanost igralcev s strani občinstva ne preseneča.
povzetek na www2.arnes.si/~ceslg7/repertoar/2005-2006/medeja/medeja.htm
