Nevem kako/kam naprej...

Jaz sem tudi že imela kdaj krizo, ko se mi je zdelo, da je vse krneki in mi tudi ni bilo ne do sexa, ne do stiskanja, ne do fanta kot celote. Ni me privlačil, sem bila čisto brezbrižno apatična, ampak je minilo. Sem ugotovila, da sem imela neke druge težave, ki so me ful morile in sem podzavestno vse to projecirala na fanta ter posledično bila totalno nezainteresirana. Pri meni to sicer ni trajalo en mesec, ampak kakšn teden (dokler nisem razčistila sama s sabo, ugotovila kaj mi je in se pomirila), verjamem pa, da bi lahko trajalo tudi dlje, če bi bila pač v takem obdobju, ko se ti nič več ne zdi prav in imaš občutek, da moraš stran od vsega, tudi od fanta in se ti posledično odnos z njim zdi navadna farsa, on pa popolnoma nezanimiv.

Jaz ne vem, kako čuti Tiiina, mislim pa, da so to take stvari, ki potrebujejo temeljit razmislek in dokler ne bo prepričana, da res hoče stran, ji ni treba storit ničesar drastičnega. Sploh pa ne česa takega, kar bi lahko kasneje obžalovala.

Punce, hvala vam za nasvete.

Dilema, precej podobno se pocutim, kot si opisala.
Zavedam se, da me en kup stvari moti pri sebi in tako me potem zacne motiti tudi zveza, on kot oseba. Do sedaj sem vedno imela taksne in drgacne 'manjse izpade', ki so se, kot ti pravis, koncali prej kot v 1 tednu (kak dan, dva, maximalno tri). Prej sem vedno ob tezavah, spregledala svoje napake in videla da on, najina zveza ni slab/a, tokrat pa je drugace. Strah me je, ker me tako dolgo ze vse moti.
Pogovoriti se, ja saj se da...ampak vedno v zivljenju resevati tezave? Vedno vlagati toliko truda? Vcasih si zelim da bila mocnejsa, kot lilja, da bi znala obrnit list in iti stran.

Mogoce bo pa res najboljse pokazal cas. Moje tezavice bojo izginile, moje misli in obcutki pa... kdo ve? Se stopnjevali? Izginili? Najboljse da cakam...
In kaj delat v tem casu? Smili se mi fant, ki me prenasa (predobro) ko sem totalka na tleh in nesramna in nezainteresirana...in spet dan pozneje dobre volje in umirjena v svojem zivljenju.

Oh.

Tiiina, jaz imam tudi zlatega fanta, ki prenese ogromno. Imam tudi izpade, sem nesramna za prazen nič, totalno nezainteresirana, na živce mi gre - čeprav ni naredil nič narobe in je super, razumevajoč. Imam obdobja, ko bi mu najraje spokala kufre in ga izstrelila na luno, ker ga niti videt več ne morem in mu to tudi jasno in včasih preglasno povem, ker se prav tako pogovoriva o vsem. Ampak potem sčasoma mine in vidim, da ga ljubim, spoštujem, obožujem. In se vrne tudi privlačnost, v vsej svoji veličini. Opažam, da imam take izpade takrat, ko sem posebej nezadovoljna s sabo, s svojim izgledom, s svojimi neizpolnjenimi cilji, itd. Seveda mi to ni takoj jasno, a ko se sčasoma poglobim vase, vidim da ni problem v zvezi, ampak v meni.

Zdej se čuje tko, ko da fanta skos maltretiram - ga ne, prisežem. Samo pride včasih tako obdobje, v dveh letih in pol zveze je bilo ene 2x tko, da je bila res kriza, tistih mini krizic je bilo pa malo več. Ne zaradi fanta ali zveze kot take, pač pa zaradi mene, ker sem ful čustvena oseba, dostkrat mi razpoloženje niha (sploh med menstruacijo) in takrat je zame vse črno, tudi take stvari, s katerimi ni v resnici nič narobe.

Nočem ti zdej rečt, da fanta ne smeš pustit oz. da moraš ostat z njim, če ne bo groza. Seveda bi se pobrala in bi bilo vse kul, ampak vseeno jaz ne bi kar tako zavrgla 6 let trajajoče zveze. Daj vama še kakšen mesec ali dva, če pa tudi potem ne bo čisto nobenega izboljšanja, pa bo verjetno res bolje, da gresta vsak svojo pot. Samo zaradi navade se res ne splača ostat v zvezi in konec koncev ima tudi samsko življenje svoje močno pozitivne strani.

Tiiina, jaz vidim ključen problem v tem, da se ti z njim čez 20 let ne vidiš in da partnerja ne vidiš kot očeta svojih otrok.
Kdaj konkretno je prišlo do tega?