revček mali, že ko sem
slike videla, me je kar en krč v srčku zagrabil, potem sem pa še
prebrala njegovo zgodbo, pa so mi solze kar lile. Tako kot mi
vsakokrat, ko berem o zanemarjenih, zapuščenih, poškodovanih in
zlorabljenih živalih. Sem že velikokrat rekla, da ne bom več brala
takih stvari, ker mi je preveč hudo in jokam, in se sekiram še več dni
potem, ampak mislim, da ni prav, da se zavijem v vato in si zatiskam
oči, kot da se to ne dogaja. Ker se dogaja, veliko preveč takih grozot
se dogaja in ni prav da se obračam stran, četudi konkretno za te
primere ne morem pomagati. Ampak če bom kdaj videla kaj takega, ko bom
kje šla mimo, bom sigurno pomagala, kolikor bo v mojih močeh. Zato
vedno znova preberem takšno zgodbo, da bom še bolj pozorna če kakšna
živalca na moji poti potrebuje pomoč in da slučajno ne otopim in
postanem ena izmed tistih pošasti, ki se ob takih primerih obrnejo
stran. Čeprav kolikor sebe poznam, nebi nidar v življenju mogla biti
takšna, da nebi pomagala katerikoli živali, ki potrebuje pomoč.
Počivaj v miru ubogi kužek
...
