
kako podrobno ste opisale svoje travme, da se še v meni budi jeza na tršico vlasto.

kasneje sem bila njena sodelavka in sem se je prva dva dni enako bala, kot ko sem bila njen varovanec. potem sem jo pa od daleč pogledala in nisem mogla verjet, da je še vedno ista krača. letela sem k ravnateljici vprašat, če sem paranoična, pa je rekla, da je pač ne morejo odstraniti z delovnega mesta (ne glede na to, da vsi vedo, kake počne), saj veste, kak je naš
sistem.

danes je ravnateljica vrtca. hvalabogu, da ni več v skupini z otro
ki.
zato pa nočem več delati v sistemu (šola, vrtec), ker sem bila tako žalostna, ko sem videla, kako delajo nekatere učiteljice. (bolje, da nisem videla slike v razredu, ker sem imela že od pripovedovanja v kabinetu pritisk na 200, poskušala sem ji kaj dopovedati, ampak, kdaj so pa še mladi učitelji učili ta stare, pametne, še najraje so imele besedo:
izkušene)

fino je tudi to, da je v skupini toliko otrok, da jim glih uspeš vsem rit obrisat, pa greš lahko od začetka. kaka vzgoja. kak zdrav razvoj otrok. kosilo. eh. (sej veste, da imam neke travme okoli hrane, pa sploh ne bom več razmišljala, od kod vse)
ampak je že res, da je velikokrat nek dogodek bolj travmatičen za starše kot za otroke. zato je zelo pomembno, da greš osebno k učiteljici (vzgojiteljici)in se pogovoriš.