Neješč otrok

Vseeno me moti in tudi zelo skrbi njegova izbirčnost pri prehranjevanju. Obstaja določena, za moje pojme čisto osnovna, hrana, ki je on že od nekdaj niti povohati noče in to sta kruh in krompir. Doslej ju je prav vedno izpljunil, sedaj pa mu jo niti v usta ne uspem več spraviti. Na splošno zelo rad je (vendar v majhnih količinah) meso, zelenjavo, sadje, sokove  in mlečne izdelke. Mislim, da to ne more zadoščati, da bi vseeno moral pojesti malo krompirja in kruha in da ne more biti sit na tak način.

Vseeno bi bila zelo vesela vsakega nasveta. Predvidevam, da naj mu ne dovolimo napiti se s sokom, preden začne jesti. Žal ima mož tako navado, da med kosilom in večerjo 'zeksa' približno en liter soka z vodo in da zato tudi malček hoče piti, ker ga posnema.

Se pravi, da se stanje sčasoma, po več letih samo po sebi normalizira?

Vseeno se mi zdi grozno. Vsak obrok je zame nekakšna borba z njim in vedno se konča v njegov prid, tako da poje grozno malo. Še največkrat zaleže, da mu rečem, da bo to npr. z veseljem pojedla njegova sestrična in tedaj takoj zagrabi za past in reče, da bo jedel on. Drug način je, da mu rečem, da smo že pojedli, da ni več in tudi tedaj se takoj oglasi, da bo še jedel. Hrano tudi je, če jo naložim na kakšno igračko-helikopter, vlakec ipd (no, to počnem res v skrajni sili) in jo z animiranjem pripeljem do njega. Tedaj se sama sebi zdim res bedasta. Glede na to, da kruh popolnoma odklanja, me toliko bolj jezi, da pa odpre kletko od našega pritlikavega hišnega kunca in ven vzame star posušen kruh, ki ga gloda kunec in to bi pa on jedel. Enako je z vodo, ki je načeloma ne mara piti, če ni mešana z naravnim sokom, medtem ko hoče tisto,ki jo ima zajec v kletki v posebni stoječi flaški. Prepričana sem, da je ves problem samo v razvajenosti in zato sem tako jezna nase.Očitam si tudi, da sem ga predolgo dojila (več kot eno leto) in da je zato tako neješč.

Otrok sicer je zdravo hrano, s kakšnim junkfoodom (kot npr. čips, hamburgerji, sladkane pijače in gumijasti bomboni) tako ali tako ne razpolagamo doma. Z možem vsak dan skupaj za kosilo skuhava kakšno res dobro jed, dvakrat na teden pa se lotim peke kakšnih slaščic. Moti me torej samo to, da poje premalo in da načeloma odklanja osnovne jedi, ker se bojim, da ne dobi dovolj hranilnih snovi. Odpeljala bi ga že k pediatrinji, pa zaradi teh grip in viroz kar nočem in hočem sama rešiti situacijo.

Želim si, da bi imel vsaj % takšnega apetita, kot ga ima njegov enako stari bratranec. On bi stalno nekaj jedel in takoj popade hrano, ko jo zagleda in nato ves čas obiska samo hrusta in prosi za še (tak mir je z njim;). 

Se oproščam, ker sem se toliko razpisala, samo sem res že čisto obupana (ene zaradi kože, ene pa zaradi takih malih trmoglavcev).

Ja Sahara verjamem da se počutiš bedasto, ko s pomočjo helikopterja hraniš sinka, ravno tako sem se počutila tudi sama, ko sem sedela na stolu  v jedilnici, hčerka se je s poganjalčkom vozila okoli mize in sem ji vsakič, ko se je pripeljala mimo mene potisnila žličko v usta. Tako je pojedla kosilo ne da bi se sploh zavedala da je.To je včasih trajalo tudi celo uro. Noro, če sedaj pomislim za nazaj.

Tega sedaj ne bi več počela niti pod razno, ampak bi se držala načela, da če je otrok sicer zdrav in živahen bo že jedel ko bo lačen in pojedel bo toliko kolikor se mu zdi, da potrebuje.

Konec koncev je upoštevanje otrokovih občutkov v tem obdobju zelo pomebno, tako se začne graditi samozavest. Kdo bolje ve koliko potrebuje hrane kot on sam ali pa če pravi da mu je prevroče naj sleče jopico, čeprav se nam zdi da je malo hladno. Ne pa da mame vedno vsiljujemo svoje prepričanje, to ni dobro. Ko sem se zavedla kaj počnem sem čez noč s tem prikinila. Hčerka je kaj kmalu vspostavila zdrav odnos do hrane; jem, ker sem lačna in toliko kolikor potrebujem.

 Tako da Sahara ne sekiraj se preveč, ker nima smisla, če je sinček sicer zdrav je to res brez potrebe. Če pa imaš občutek, da mogoče le ne dobi vsega kar bi naj dobil, pa lahko (sploh v tem obdobju viroz) uvedeš mogoče kakšen prehrambeni dodatek, recimo pikovit sirup, otroci ga imajo radi, ker je dobrega okusa.

Zelo hecno se mi zdi tole njegovo obiskovanje zajčje kletke, me spomni na to, da ko sem še imela psa, ki je vedno imel v skledici na razpolago pasje piškote, so otroci ki so prišli na obisk kradli na skrivoma te njegove piškote in jih jedli kot nori. Med njimi je bilo kar nekaj zelo neješčih otrok, veliko staršov mi je tako v šali predlagalo, če jim lahko malo piškotov zavijem za domov.