Ne želim si (še?) otrok, okolica pritiska name

Sladka bitja, seveda.  Dojenčki/mlajši otroci so vse kaj drugega kot pa sladki. Konstantno se slinijo, vse po vrsti tlačijo v usta, nonstop se derejo, kupčke jim moraš podirat kjer po vsej verjetnosti še bruhnejo na tebe, moraš jim brisat riti, menjat plenice... bljak. Ne hvala. Tale oglas naprimer je čisto resničen: KLIK

Meni ne gre nič na živce tako kot to da mi nekdo potisne svojega dojenčka v roke in pričakuje da bom čisto navdušena nad njim/njo. Otrok je tvoj sam si ga pazi in skrbi zanj. Dejstvo je da je veliko staršev čisto neprimernih za to vlogo ko vidim kako se nekateri otroci obnašajo mi kar slabo postane zraven.

Iza in Travica mislim, da si napačno razlagata to, kar sem želela povedati s tem, da je materinski nagon družbeni konstrukt. S tem mislim to, da ne obstaja nič takega kot je materinski nagon. Materinstvo ni nič kar bi bilo prirojeno in nujno za žensko. Če ima ženska lahko otroke, še ne pomeni, da jih mora imeti! Ni nič takega v njej, kar bi jo sililo k temu, da mora imeti otroka in bi se kot žival spremeni v potrebno samico, ki bi ubijala za spermo najboljšega izmed samcev, ker jo nekaj v njej žene v to, da bi imela otroka. Al ne vem kako naj to razložim.

Nekatere ženske si pač želijo imeti otroka, ker so jim luškani, ker menijo, da bi bile dobre mame, ker ne vem zakaj no. Ampak sigurno ne zaradi nekakšnega nagona.

Magrateja imaš kar prav ampak to je hormonska zadeva, ki vpliva na željo po seksu, vendar ne vem, če potem lahko sklepamo, da povečana želja po seksu vpliva na željo po materinstvu. Ne vem, jaz tega ne dojemam tako.

Saj ne rečem, da si otrok nikoli ne želim imeti, še vedno mislim, da nekoč jih bova imela, ampak bi še kar odlašala in odlašala v nedogled. In seveda čakam na tisti "klic narave" ko bom začutila potrebo po reprodukciji, ki pa je še kar ni. Ker v bistvu sedaj takooo zelo uživam, ko sva samo midva, nobenemu se nama ni treba prilagajati, le drug drugemu, poležavanja zjutraj, pijačke do poznega večera oz. jutra, sex kjerkoli in kadarkoli... Hja, pogrešala bom to, ko bo enkrat prišel otrok, priznam in strah me je, da bova postala samo starša in ne več partnerja (zato sem tudi najprej pisala v to temo, pa je bila naknadno razdeljena). Hkrati se bojim, da bom odlašala tako dolgo, da bova na koncu oba prestara.

Namen mojega razmišljanja pa vsekakor ni bil, da se sedaj razdelimo na dva pola, na mame in "anti-mame" in se pregovarjamo in kregamo katera ima prav in katera ne. Mislim, da imamo vse prav, tiste, ki si želijo postati mami in tiste, ki ne (še). Vsak naj živi po svoje in pusti drugim, da živijo po svoje in svet bo lepši.

No, točno to sem hotela povedati smo si pač različni. Vsak bo živel svoje življenje, če se kdo vtikuje v druge, ga je pa najbolje ignorirati.

Tudi glede nagona se strinjam z magratejo - če ne bi bilo nagona, vrsta ne bi preživela. In pri ljudeh je pač tako, da so mame (načeloma) tiste prve, ki poskrbijo za otroka. Spet pa to ne pomeni, da bi vse ženske morale biti mame.

Mene pa res zanima od tistih, ki čutite ta "pritisk družbe/okolice", da bi morale imeti otroka, kako se to kaže? So to vsiljiva vprašanja mam/tašč/vrstnic z otroki? Ali še kaj drugega? Sprašujem čisto iz radovednosti, da bom videla, na kaj se moram pripraviti, hehe

Jaz imam recimo občutek, da je večina s takimi vprašanji ne misli nič slabega, ampak so pač neka "forma", kot npr. pogovarjanje o faksu med študenti ali pa o vremenu, ko ne veš, kaj bi še rekel Najbrž bi se temu lahko reklo tisti družbeni pritisk, ampak je verjetno vseeno odvisno predvsem od posameznika, koliko da na takšne pripombe oz. koliko ga razburijo?

Sydelle, pri meni se "pritisk okolice" čuti predvsem v nenehnih in precej vsiljivih vprašanjih določenih prijateljic, ki so že mamice, v smislu: Kdaj bosta pa vidva? Začnita čimprej, da ne bo prepozno, zdaj je pravi čas...itd... Saj ne rečem, seveda se pogovarjamo o tem in mimogrede postavljena vprašanja me nič ne motijo in normalno rečem, da bova še nekaj časa sama, dokler oba ne bova 100 odstotno pripravljena. Moti pa me, ko me dotične začnejo nato prepričevati, da čakat je pa v najinih letih res brezveze, da bo kasneje vedno težje in podobne fore. Saj potem kakšno zabrusim nazaj in je včasih potem nekaj časa mir (ali pa tudi ne). Saj, da bi se kaj posebej sekirala zaradi tega, se ne, samo se bojim, da imajo mogoče po eni strani prav. Moram reči, da kar se tašč in mam tiče imava kar srečo in tega pritiska ne čutim/čutiva.

Je pa res, da sem jaz en ekstra komplikator na splošno v življenju. Pravijo, da za vsako rešitev najdem problem. Poleg tega sem tudi izredno občutljiva oseba, vse vzamem preveč osebno, hkrati pa sem "control freak" in moram imeti vedno vse pod nadzorom. Včasih so ljudje pač imeli otroke in niso analizirali in secirali vsake podrobnosti. Jaz pa preveč razmišljam o vsem skupaj in vidim samo slabe strani ter seveda iščem in najdem nešteto problemov, ki bi se lahko pojavili. Od problemov v nosečnosti in pri porodu, morebitnih zdravstvenih problemov otroka, odtujitve od partnerja, pomanjkanja časa zase, morebitnih finančnih problemov in na splošno vseh skrbi ki jih bom imela z otrokom (na splošno sem vedno v skrbeh za vse svoje bližnje in si predstavljam, da bom za otroka še 1000x bolj)... saj vem, saj vem, kompliciram spet.

Naj povem, da me otroci drugače čisto nič ne motijo, z veseljem se poigram z njimi, ko sem obisku pri kolegicah. Grem pa tudi z največjim veseljem domov, ko se začnejo dreti in se zahvalim vsem bogovom, da mi tega še ni treba prenašati... Sem čudna? Najbrž da, ampak to sem jaz.

Ah, to je bz se sploh ozirat na taka vprašanja. Saj jih jaz tudi konstantno dobivam, pa ponavadi znervirano zadnje čase kar rečem, da že delava na tem. Hihi. Pa so potem vsi samo tiho.

No ja, tudi ni tako daleč od resnice, ker počasi res že razmišljava o vsem tem. Moj bi itak že, pri meni je tudi velika želja, tako da "ko bo bog dal". Hehe.

In se mi zdi, da je to čisto zadeva vsake posameznice, ali si želi imeti otroka ali ne. In ne se ozirati, saj ženska ni nič manj ženska, če nima otroka. Pač smo si različne...ene se bolj vidijo v karieri, druge doma z otroci, tretje poskušajo peljati neko srednjo pot z otroki in službo..glavno, da smo srečne, kajne?

Pa res, kako dobra fora- začneš si izmišljevati podrobnosti o vajinih spalničnih aktivnosti in po možnosti vržeš not še kako teorijo, da bo ziher fantek, ker vama je ta in ta položaj najljubši. Da vidiš potem reakcije ljudi.