Ne želim si (še?) otrok, okolica pritiska name

Hehe lubenica, fajn si to povedala! Razumem, da so ti otroci odvratni, saj če smo iskreni so res tečni in slinasti in pobruhani in nerodni itn.
Jaz se popolnoma strinjam, da je ljudi absolutno preveč. Sama bi najraje posvojila otroka. Ni mi jasno zakaj si ljudje tako zelo želijo svojega otroka na vsak način? Pa so ne plodni pa gredo na umetno oploditev pa se mučijo in matrajo, pa saj je drugih toliko! Ni mi jasno zakaj na vsak način svojega? Kot, da so tok zlo nekaj posebnega, da morjo svoj gen nujno prenest naprej.
Mislim naj imajo svoje otroke tisti, ki jih lahko imajo tako iz fizičnega kot psihičnega in ne vem kakšnega še vse pogleda. Če ne pa naj jih ali nimajo ali pa naj jih posvojijo.

Kar se tiče dednega materjela sm to mislila v primerih, ko nekdo na vsak način hoče svojega biološkega otroka. Zakaj?
Kar se tiče pritiskov, verjetno jih nisi čutila, ker si želela otroke, če pa jih ne želiš pa je stvar povsem drugačna. Jaz tudi kot ženska čutim ogromno pritiskov iz strani družbe, ki jih ne znam vedno opredeliti, pa me moški samo gledajo kaj mi ni jasno in kaj mi manjka, ampak oni ne morejo razumeti, ker ne gledajo iz iste pozicije.

bubica citirala, se brez problema lahko šteje za "pritisk družbe".

Ravnokar sem z mamo predebatirala tole temo in mi je bilo zelo zanimivo, ko mi je rekla, da ona pa ravno to ni želela, da bi bila samo mama, da je vedno govorila, da želi biti poleg mame tudi ženska in da je zanjo to nekaj povsem drugega.
Želela sem samo deliti to z vami, da vidite raznolikost pogledov.

Mislim, da gre pri taščah, starih starših in malo starejših sorodnikih za problem medgeneracijskih razlik. Njim se najbrž zdi nepojmljivo ne imeti otrok, ker so bili vzgojeni v takem okolju (sploh stari starši), sploh pa zato, ker se z otrokom ukvarjajo samo tu in tam malo, vse dretje, nočno prebujanje, trma in podobno jim je pa prihranjeno. Zato si seveda želijo možnosti, da se malo pozabavajo z malčki, da se jim nekaj zgodi, ne pomislijo pa na njihove starše, ki dobijo tegobe in luštno vse v paketu. Minus ves prosti čas zase.

Kot je mijauuu


To je tudi moje mnenje, vendar kljub temu nisem pokroviteljska do tistih, ki si želijo imeti otroka/-e, češ, "NE imeti otroka bo nekaj najlepšega zate, boš že videla".

jaz bom drugo leto 30 in se mi želja po otroku nič ne povečuje pravzaprav si vedno težje predstavljam v kakšnem trenutku se bom za otroka odločila oz. kako sploh človek pride do te odločitve. sama si predstavljam, da bom nekoč otroka ali otroke imela, družinsko življenje se mi zdi lepo in se v njem vidim, vendar res ne vem kdaj pritiska okolice ne čutim. starši ne težijo, fanta imam mlajšega, posledično tudi njegovi starši ne težijo in nasploh si mislim, da tudi ne bi - da so dovolj vljudni in pametni. in povrhu vsega še najboljše kolegice, prijateljice tudi še nimajo otrok. to, da ima verjetno že polovica moje generacije otroke, me niti malo ne gane, se me ne dotakne v smislu, da bi bil pa tudi zame že čas. s časom kot pojavom pa tudi že od nekdaj nisem obremenjena, ne skrbi me koliko sem stara niti koliko imam še za kaj časa vse ob svojem času torej.

je pa po mojih občutkih opaziti, da je imeti otroka postalo zelo trendi, vse te navidezno popolne zveze, otroci in družine, popolna življenja nasploh, pa znajo na marsikoga pritiskati v smislu, zakaj on tega ni deležen, zakaj on nima take sreče ipd. veliko jih uspešno partnersko zvezo enači s potomci - v smislu: če imava otroka, sva srečna, nama je uspelo ... k oglaševanju takih popolnih življenj pa seveda veliko pripomorejo t.i. socialna omrežja. in ravno zaradi tega, ker se tega "popolnega" vidi mnogo več, kot pred temi omrežji, si lahko kdo zaželi otrok i. družine v nepravih okoliščinah. to je zgolj moje laično razmišljanje.

Bubica in Magrateja, zadnji odstavek se je nanašal izključno in osebno name, ki imam to izkušnjo pred kratkim za sabo, nikakor pa ne mislim, da velja za vse. Tudi ne mislim, da je to edina pot samouresničenja ženske.

Ooh, kako stereotipno razmišljate, da mame pa potem samo o pokakanih plenicah in dojenju govorimo. Itak, moje življenje se začne in konča ob mojem otroku in bog ne daj kdaj kaj ven pogledat, kaj šele vzet si čas zase, na to naj kar pozabim, dokler ne gre od hiše.

Se povsem strinjam in kako bi bilo lepo, če bi se več ljudi držalo tega. Glede same teme pa imam nekaj misli, ampak niti ne vem, kako jih najbolje strniti.

Predvsem se strinjam z ano25, da so nekateri razlogi za otroke, ki so bili navedeni v temi, res absurdni V redu, kdor noče imeti otrok, naj jih nima. Se mi zdi pa nemogoče, da bi nekdo, ki nikakor ne čuti želje po otroku, lahko razumel, zakaj jih drugi imajo. Meni tudi ni najbolj jasno, kako lahko kdo čuti tak odpor do otrok (vseh), ker so meni najbolj sladka bitja (dokler jih seveda starši ne 'pokvarijo'). Pač sprejemam, da nekaterim ni do tega in ne čutim nobene želje, da bi koga prepričevala v nasprotno, zares razumem pa tega pač ne. Enako kot mene marsikdo ne, smo si pač različni

Jaz sicer še verjetno ne bom imela otrok prav kmalu, ampak je to ena izmed zelo redkih stvari, za katero vem, da jo hočem v življenju. Se pa strinjam glede tega, da se marsikdo za otroka odloči iz napačnih razlogov ali v napačnem času in da marsikdo ni primeren za starša.

Mogoče sem tudi še premlada, da bi razumela vse to okrog teh neznosnih družbenih pritiskov, ampak mi res ni jasno. Razumem, da je kakšna mama ali tašča lahko sitna s tem, ampak se pa posameznice pomoje tudi preveč obremenjujejo s tem, kaj si kdo misli. Malo banalna primerjava: meni gre tudi na živce, če me začne kdo prepričevati, naj začnem jesti zelenjavo, ker je zdrava, blabla ...  Ampak pač rečem ne, hvala, in je to to. Ker če kdaj, pa ravno v današnjem času ni tak problem, če si brez otrok. Meni se zdi, da me še bolj čudno gledajo, če rečem, da si želim otrok (čim prej) ...

Nekatere morda res ne govorite samo o plenicah in dojenju, drugim pa je to dejansko cel svet. Ravno pred kratkim sem se dobila z bivšimi sošolkami (23 let), ki so že mame. Dve uri pogovora sta tekli o rasti zob, prvih besedah, prvih korakih, cepljenju in, ooh, glej, pokakanih plenicah. Ko je beseda za trenutek nanesla o tem, da bi organizirali srečanje celotnega razreda (to je, da gremo ven na večerjo in pijačo, ter potem še kam plesat), se je v prvi minuti pojavila dilema kam it, da je dovolj prostora za vozičke in da so v bližini igrala. Meni je to, da niti dve uri ne moreš živet brez otroka, oprostite, bolno. Druga stvar je seveda, če ga nimaš za tisti čas res nikamor za dat v varstvo, ampak v tem primeru ni šlo za take težave.

Verjamem, da si govorila izključno o sebi, ampak moraš razumeti, da če bi recimo ženska, ki noče otrok, bila obkrožena z ženskami, ki tako vzneseno in navdušeno govorijo o materinstvu kot ti in kako so s tem postale "prave ženske", bi to čutila kot pritisk oz. grajo, da mora z njo biti nekaj narobe, da si ne želi tega.


Sama sem nekje vmes. Nimam nobenga odpora do otrok, trenutno ne načrtujem, da jih bom nekoč imela, vseeno pa dopuščam možnost, da si čez 5 ali 10 let premislim.
Na srečo imam mamo, ki razume, da sem drugačna od nje, in se strinja, da mora človek biti prepričan, da si želi otroke.