Nasvet prosim - čisto zmedena

Ojla!!

 

Imam fanta, s katerim sva približno en mesec skupaj.Jaz sem njegove že spoznala,saj jim je takoj povedal za naja, jaz pa še vedno nisem nič povedala doma.Pa sei ne, da bi mi doma morili ali kai  podobnega, toda enostavno ne wem  kako naj povem....sram me je..sploh ne wem kako se bodo odzvali,saj se o fantih doma s starsi praktično nikoli nisem pogovarjala.. .( imela sem že več fantov ni prvi,toda za nobenega še nisem rekla doma,ker ni bilo potrebe)..vedno sem si govorila, da bom starsem povedala ko bo slo zares..tu me ovira še razdalja in zato moram doma povedati saj ne morem tega vecno skrivati...fanta imam rada,sploh kadar sva skupaj se počutim kot v sedmih nebesih..toda včasih se mi zazdi kot,da ga sploh nimam rada tako zelo.(Ah ja kr neki.).. namerec ne vidiva se usak dan sai sva oddaljena 55 km...oh ja cist sm zmedxxxxx. Po moji  glavi se porajajo vprašanja ..Ali je sploh vredno,da  se vedno vztrajava?..Ne vem pa razdalja..nobeden od naja še nima izpita...sploh ne wem vsak dan razmislam o tem..in se vedno nism prisla do zaključja...aja pa moj tip je ful za to,da bi bila resna,baje je zelo zaljubljen vame.. No sem zakomplicirala,ampak res sploh nisem vedela kako naj bolj enostavno povem.

 

Cawci.....pa vsem se že v naprej zahvaljujem za odgovore

O.K. najprej "stara si 37" let, pa imaš take težave, tole je še bolj smešno, kot včeraj tisto s pripravništvom.

Zdaj pa resno. Verjetno si še zelo mlada, pišeš, da še noben od vaju nima izpita tako da je čisto normalno, da si en dan popolnoma utrgana, sploh ko sta skupaj verjetno, drug dan pa niti več ne veš. Imaš še srečo, če se ne premisliš v enem dnevu večkrat. To draga moja so hormoni. Če si želiš svojim staršem predstaviti samo res zelo resne fante, ker žal en mesec to definitivno ni, potem deifinitivno tega vsaj še malo skrivaj. Do takrat da boš imela ti resnega fanta bo verjetno preteklo še veliko vode. V mladih letih se hitro zaljubiš in tudi hitro odljubiš, to da te je on predstavil doma še nič ne pomeni, sploh pa nikoli (oprosti, ker bom tako direktna, sem pač danes tako razpoložena) ne verjemi najstniku, ki ti reče, da hoče full resno zvezo. Sta dve možnosti, ali niti še ne ve, da je noče ali pa te hoče v to, da jo hoče samo prepričat in te s tem spravit med rjuhe. Prosim ne bodi zgrožena, to je del vsakdanjika in tega jim žal, zaradi visoke stopnje hormončkov, ki v teh letih švigajo sem in tja od glave, pa do ...  no tja dol in še kam drugam, tudi ne moremo in NE SMEMO zameriti. Res redke so pravljične zgodbe, ko se zelo mlada in neizkušena zaljubita, doživita skupaj vse od prvega poljuba pa vse do prvega otroka in celo življenje ostaneta skupaj. Sama moraš poiskati najprej sebe in potem še ugotoviti kakšen je prav zaprav zate idealen partner. Sploh je pa normalno, da tako čutita oba, sta pač mlada in to tako gre. Tudi moj prvi "fant" je bil iz "dalnjih krajev" in po tem ko sva se nekaj let med počitnicami sramežljivo gledala iz balkona na balkon, si je, ko sem se jaz končno malo opogumila že našel "žensko svojih sanj", za tisti dan seveda. V glavnem, sedaj misliš, da je on edini, ki ga boš kdaj ljubila in lahko da tudi on tako misli ampak verjemi mi, da obstaja 99,999 % možnost, da to ne bo tvoj edini ljubljeni. Pa prosim ne zameri mi, ker sem bila tako "groba", če bi jaz o moških, pri tvojih letih vedela vse tisto kar vem sedaj, bi verjetno z marsikatero stvarjo počakala .... No po drugi strani bi bila po potem verjetno še vedno devica. Glede staršev pa mislim, da jim bo itak normalno, da boš imela kakšnega fanta, samo vedi, da če bodo vedeli, da imaš fanta te bodo imeli verjetno malo bolj pod drobnogledom, tako da je verjetno bolje, da vsaj še kak dan počakaš.

jaz bi pa rekla, da če si po enem mesecu v dvomih ali je sploh vredno vstrajat, potem ni

 

ker kakor jaz vem (malo se še spomnim ;)) v začetni zaljubljenosti ni prav nobene ovire ... tudi 5000 km ne, kaj šele 50 pa tudi sicer te ne more nič drugega na svetu odvrnit od ljubljene osebe.

 

tako da premisli, če ti je fant sploh všeč

No mislim, da je stara 19 pri teh letih pa te težave niso več tako0 čudne. Glede razdalje se mi 55 km niti ne zdi tako veliko,(najbolje da se malo z Moxy pomeniš ) res je tečno ker nimata izpita ampak vrjetno ga bo kmalu kdo imel. No meni se zdi, da po 1 mesecu staršem lahko poveš da pač imaš fanta, ni pa še treba da se spoznajo...MHO

Kaj pa doma rečeš, ko greš do njega oz. ko se dobita? Če te kdaj vprašajo, kam greš potem lahko to izkoristiš in nekako počasi poveš, da imaš fanta. Vsakič ko te vprašajo kam greš rečeš, da se dobiš z njim in potem bodo sami verjetno vprašali kdo pa je to in ali je on tvoj fant.

 

Drugače se mi pa zdi, da se po enem mesecu še ne rabiš sekirati glede tega. In res, če se že sedaj sprašješ ali je to to, potem verjetno ni, razen če te je strah in je to posledica slednjega.

ja huala usem za odgovrcke...šema ne zamerim ti za tvojo direktnost..všeč so mi direktni ljudje..pa nism stara 27 ampak 19 sm glihkr imela

ah doma recm,da sem pri prijateljici

hehe zakaj pa skrivaš? nebi rekla, če bi bila stara 15 let in ti doma nebi dovolili druženja ...

ko te vprašajo, je res najlažji način, da pač poveš kam greš, če že ne moreš do njih in jim veselo oznaniš, da imaš fanta

Po moje pri tebi ni problem v tem, kako povedati staršem, ampak v tem, da še sama ne veš, kaj hočeš. Pa preveč kompliciraš po moje. Mene je moj fant pri mojih še ne sedemnajstih letih (on jih je takrat imel 19) prišel zvečer iskat k meni domov in sva šla v kino. Moja mami mu je odprla, jaz sem ji že prej povedala, da grem z enim fantom v kino, najbrž ji je bilo takoj jasno, da ne grem ravno z njim zato, ker imava ravno oba rada enako zvrst filmov , Pa je pač potem, ko sem prišla domov, vprašala, če je to moj fant, itd. pa ni bilo potem nikoli več problem, mi je vedno rekla, da raje vidi, da pozna ljudi, s katerimi se družim kot pa da bi ji nekaj skrivala in s tem, ko sem ji jaz zaupala, tako je tudi vedela, da lahko ona zaupa meni. Pa sva sedaj že deset let skupaj, pa takrat, ko sva začela, niti slučajno nisem pomislila, da bo to toliko časa trajalo, da sploh bo trajalo, pa tudi sedaj, ko že dve leti živiva skupaj, ne trdim, da pa bova gotovo za večno skupaj, kajti zarečenega kruha se največ poje, pa tudi nikoli ne moreš vedeti, kaj ti bo prinesel naslednji dan. Pa vem, da tudi doma ne bi bil noben problem, če bi šla sedaj kar naenkrat narazen, konec koncev je to najina odločitev in tukaj starši nimajo kaj reči.

 

Še glede razdalje: Midva sva ostala skupaj tudi vseh 5 let, ko sem jaz študirala v Ljubljani, pa sva bila 100km tako narazen, sva se videvala samo za vikende, ipd. Pa je vseeno šlo. Samo čim manj se je treba obremenjevat glede tega. Nasploh je bolje čim manj komplicirat tudi o tem, kaj je resno in kaj ne, kaj je za večno, ipd. , ker nikoli ne veš, kako bo čez 5-10 let. Jaz sem z mojim trenutno srečna, lahko da bom še nadaljnjih 10 in več let, lahko da bova večno skupaj, lahko pa da koga od naju že pojutrišnjem kaj prime in bova šla po dobrih desetih letih narazen. Tako je pač življenje.

 

Ups, mal sem se razpisala.

Katjess, pozdravljena in dobrodošla na PL-ju !

 

Prosim te, da pišeš čimbolj slovnično pravilno, kar je tudi eno od pravil na našem forumu . 

 

Glede tvojega problema: razčisti najprej sama s sabo, kaj ti fant sploh pomeni. Prave ljubezni in rdečega nosu se ne da skriti, to so vedeli že naši dedki in babice .

Meni se razdalja nikoli ni zdela problem, pa sva z mojim narazen 100 km (sedajle je par mesecev ko sva skupaj) videvala sva se samo za vikende, med tednom je pa telefon pel. No telefon še sedaj poje, ko je eden od naju recimo odsoten cel dan, recimo da kdo kam gre, ali je v službi me vedno 1x sredi dneva pokliče. Se je že zgodilo da sva hkrati klicala eden drugega. Ne vem kljub razdalji sva že 3 leta in pol skupaj. To je sicer še malo 100km..nekateri imajo svoje najdražje celo v drugih državah.

Drugače jaz tudi nisem takoj povedala doma da sva skupaj..šele nato se je začelo spraševanje kam grem za vikend..najprej so bili izgovori da grem k mamici na obisk (ker sem zivela pri babici) naenkrat sem pa rekla da sem nekoga spoznala in je bila ene pol leta nejevoljnost, pa kadar me je domov klical je bilo vedno: "un te kliče"...dokler moja babica ni bodoče tašče spoznala..no potem je pa mojega znala tudi po imenu poklicat. No sedaj je pa vse kull...še vesela je če jaz ali moj dragi ali njegov brat k hiši pride.