Na živce mi gre ...

Jetra mi najedajo tišoti na avtocesti; ko je tudi na prehitevalnem kolona, se prilepijo na rit vozila pred sabo in pobliskavajo z dolgimi, češ, spizdi, cesta je moja, mečkač. Pa itak se ni kam umikat, na desni tovornjaki, spredaj jih pač nekdo počasi prehiteva in čez 10 sekund bo tišo že spet lahko dirkal do smrti. Grrr, škodljivec!
Rada bi imela LCD ekran na zadnji šipi, na katerem bi sprožila željenega smajlija ali nesmajlija vozniku za mano. Ali pa projekcijo na steklo.

                   

Eh, ja, Nikke, kaj pa morem. Se trudim, da se ob takih voznikih ne bi preveč razjezila, ker je škoda dneva. Tudi jaz rada hitro vozim, ampak ne na račun peštanja drugih.

Kaj lepšega zoprnega se moram domisliti.
Na živce mi gre, ko si po kosilu zaželim sladice, pa nimam doma nič primernega. Je pa zato manjši vnos kalorij