To kar delam, bi lahko delal nekdo preko študentskega servisa. Butnili so me tja, med štiri stene, limam kuverte, pišem neke dopise, gnijem, crkujem, travmiram, potem pa mi rečejo, da so razočarani, ker se prodaja ni povečala. 5 ljudi se že leta ukvarja s prodajo tega, pa vsako leto promet pada, zdaj so pa zaposlili mene, mi zvezali roke, na teren me ne dajo (čeprav jih skoraj na kolenih prosim že pol leta) in čudežno pričakujejo, da zdaj se bo pa kar prodaja povečala.
Problem je tudi v šefici, saj se večina ljudi ne počuti dobro v njeni prisotnosti. Nekaj zaposlenih, ki so bili pod njo, je šlo na druge oddelke takoj ko so dobili priložnost, skratka vsi bežijo stran, nekaj so jih hoteli premestiti k njej pa so rekli, da za živo glavo ne grejo tja k njej v pisarno, ker človeka tam čisto zamori. In res je. Vsi na firmi (celo ljudje, ki jih komaj poznam - smo kar velika firma) je opazilo da mi je živa muka viseti tam. Poleti sem bila 2 tedna na terenu in nekaj ljudi mi je reklo, da sem bila takrat čisto drugačna, vesela, pozitivna, zdaj se mi pa prav vidi, kako trpim. So mi rekli da se mi tudi na obrazu vidi, kakšna muka mi je vsak dan v službi in sem bila kar šokirana da je res tako očitno.
Saj ne vem kaj sploh hočem s to temo dosešt tukaj, samo mogla sem to dati ven iz sebe, ker danes sem se že 2x zjokala ker je jutri spet služba, nočem iti tja, muka mi je, ponoči slabo spim, proti jutru se vsak dan zbujam kakšo uro pred budilko s tesnobo v prsih (ampak samo kadar je naslednji dan služba, če jo ni spim kot polhek). Podočnjake imam do kolen, pa čeprav spim dovolj, taka nezadovoljna utrujena, psihično izmozgana zgledam in delujem.
Pred to službo sem bila ful pozitivna, polna energije, ko sem hodila na razgovore, sem bila ful naspidirana, optimistična, na tej firmi sem za šalo pometla z vso konkurenco in so me takoj sprejeli. Zdaj sem pa tako psihično uničena, da se bojim sploh pošiljat prošnje, ker me ne bojo nikjer vzeli, ker ves gnus in slaba volja kar vpijejo iz mene. Se bojim, da bi mogla dat odpoved, potem pa ene 2 tedna počitka in druženja s pozitivnimi ljudmi (da sem malo nazaj narfilam z življenjem in optimizmom), šele potem bi bila psihično spet na takem nivoju, da bi sploh lahko šla in prepričala bodočega delodajalca da sem oseba ki jo potrebujejo.
No, upam da nisem preveč zmedeno pisala, ampak zdajle je kar privrelo vse ven iz mene, vse kar se že 8 mesecev nalaga in me tlači dol.