Tinkara, ne muči same sebe.
Pojdi naprej, polna življenja in energije...ni hudič, da ne boš spoznala pravega.
Razmišljam o tem že nekaj časa.
Dajem na tehtnico najin odnos. Na pozitivni strani se zagotovo najde finančno stanje in nekatere komoditete, ki si jih sama ne bi mogla privoščiti. Npr. lastniško stanovanje, barka, avtodom, kamp prikolica ipd. Ampak vsega tega, z izjemo stanovanja, ne potrebujem, ker sem bila navajena bolj skromnega življenja. Biti moram poštena in na pozitivno stran dati tudi ure dolgih, zabavnih pogovorov, pripravljenost za pomoč in drobne usluge, raznoliko preživljanje prostega časa, dober seks, pozornosti, zaradi katerih so dnevi lepši ipd.
Na negativni strani pa tole večno spajanje s primarno družino, malo preživetega časa skupaj (ima svojo firmo), različni hobiji, različni pogledi na življenjske vrednote, različni dolgoročni cilji, različni načini preživljanja dopustov, ne morem se zanesti na dogovore in obljube in še kaj bi se našlo.
Po mojem mnenju mora biti življenje v partnerskem odnosu enako dobro ali boljše, kot življenje solo. Razumem, pridejo nihanja gor in dol, na nakem področju je bolje, na drugem malo slabše oz. drugače ampak suma sumarum pa mora biti izkupiček pozitiven.
Le zakaj se mi dozdeva, da obstaja tudi boljše življenje? Zadnji dve leti ves čas po malem gloda črv dvoma v meni. Pa mi govorijo, da je to le strah pred prihodnostjo. Povejte mi, tiste, ki se že dlje časa v trajajoči zvezi, se je to dogajalo tudi vam? Ste šle v skupno življenje z optimizmom in občutkom, da bo vse OK, ali je tudi vas že v začetku bilo strah in ste si želele kar nekam pobegniti?
Bikec je napisal/aTinkara, ne muči same sebe.
Pojdi naprej, polna življenja in energije...ni hudič, da ne boš spoznala pravega.
| tinkara, na koncu se boš morala sama odločiti in pretehtati, kaj ti bolj ustreza. če sta še brez otrok, ti bo najbrž lažje. lp. |
Ste šle v skupno življenje z optimizmom in občutkom, da bo vse OK, ali je tudi vas že v začetku bilo strah in ste si želele kar nekam pobegniti?
Z optimizmom, občutkom in prepričanjem, da bo vse ok. Ni me strah prihodnosti, ker se mi zdi, da bova že popedenala kar koli že misli priti. Znava se pogovarjati, poslušati in (vedno bolj!) slišati.
Tudi ko se najbolj na smrt skregava, nekje notri vem da je pravi zame.
Tinkara, jaz sem tudi na začetku čutila en strah pred tem, da moraš sam skrbeti za vse, da ni več staršev...Denar pri vsem tem pomaga in olajša zadovoljitev tvojih potreb in začetek je zaradi finančne preskrbljenosti vsekakor lažji, vendar, saj se pri tem najbrž strinjava, to ni osnova za uspešen odnos.
Nisem pa nikoli imela dvomov glede naju, saj so v zvezi padci in vzponi, vendar pri naju je bilo na srečo tako malo padcev in še ti nič kaj pretresljivi. Vedno sva vse reševala s pogovorom in to takoj, ko sem začutila, da me nekaj moti.
A sta se že pogovarjala o vseh tvojih dvomih in strahovih, ki te pestijo, si mu mogoče že omenila, da ne vidiš rešitve za vaju?Premisli...veliko lažje se je odločiti zdaj, ko še nimata otrok.
Povejte mi, tiste, ki se že dlje časa v trajajoči zvezi, se je to dogajalo tudi vam? Ste šle v skupno življenje z optimizmom in občutkom, da bo vse OK, ali je tudi vas že v začetku bilo strah in ste si želele kar nekam pobegniti?
Natanko tako. Vedela sem, da bo vse super in da mi bo lepše z njim, kot brez. In še vedno tako mislim in tako tudi je.
Povejte mi, tiste, ki se že dlje časa v trajajoči zvezi, se je to dogajalo tudi vam? Ste šle v skupno življenje z optimizmom in občutkom, da bo vse OK, ali je tudi vas že v začetku bilo strah in ste si želele kar nekam pobegniti?
Natanko tako. Vedela sem, da bo vse super in da mi bo lepše z njim, kot brez. In še vedno tako mislim in tako tudi je.
Povejte mi, tiste, ki se že dlje časa v trajajoči zvezi, se je to dogajalo tudi vam? Ste šle v skupno življenje z optimizmom in občutkom, da bo vse OK, ali je tudi vas že v začetku bilo strah in ste si želele kar nekam pobegniti?
Natanko tako. Vedela sem, da bo vse super in da mi bo lepše z njim, kot brez. In še vedno tako mislim in tako tudi je.
Bolj kot se spoznavava, boljše je.
A sta se že pogovarjala o vseh tvojih dvomih in strahovih, ki te pestijo, si mu mogoče že omenila, da ne vidiš rešitve za vaju?
Midva se ogromno pogovarjava. Če je katera prebrala knjigo: Resnica se pričenja v dvoje, ve, kakšne vrste pogovorov imava. Res kvalitetne.
Ampak vse to ne pomaga kaj dosti, ker se jaz zaradi tega ne počutim nič manj na stranskem tiru in nič bolj potolaženo, on pa nič bolj ne more iz svoje kože in nič bolj ne razume, zakaj bi bilo dobro, da se odtrga od svojih korenin.
Tudi to, da ne vidim pozitivnega konca, sem že omenila, več kot enkrat. Pa je najbrž strah pred izgubo "backgrounda" pri njem enako grozen in nepredstavljiv, kot pri meni misel na to, da bi namesto družine morala živeti v nekakšni širši rodovni skupnosti in enostavno nimava več manevrskega prostora, da bi se približala vsak iz svoje drugačnosti brez škode za najini osebnosti in dobro počutje.
Trudim se ga razumeti, raziskujem njegovo preteklost, da bi lahko racionalno pojasnila, čemu se tako strahovito oklepa svojih, pa mi to ne pomaga kaj dosti, da bi lahko vse to tolerirala. In obratno.
Take odločitve definitivno niso lahke, verjamem.
..si ga kdaj poskušala postavit pred dejstvo in mu dala ultimat ?
Tinkara, saj to je to. Samo besede in nič dejanj.
Še enkrat pravim in stojim za svojimi besedami: NIKOLI NE BO DRUGEČE(N).
Tanja, 100% se strinjam s tabo.
Osebe ne moreš spremenit!
