Jaz tudi imam to izkaznico.
Ampak, brrr, kakšna tema. Mene pa prav malo briga, kaj z mano naredijo po moji smrti.
Ne razumem pa odzivov okolice,ko vidijo to kartico: Ja kaj pa boš s tem, pa ne bodi nora, jaz hočem tudi po smrti imet vse pri sebi
Jaz sem tudi že pomislila, da si moram nabavit to izkaznico, pa vedno pozabim...
So mi pa taki odzivi okolice, kot jih tu omenjate, čisto mimo in povsem nerazumljivi. Jaz jih po smrti ne rabim, lahko pa koga rešijo. Po mojem bolje, da sploh ne povem, ko jo bom nabavila.
Jaz imam pa izkaznico, da podarjam svoje telo v raziskovalne namene v točno določeno institucijo. Podpisala sem pogodbo. Izkaznico se dobi samo tam. Moji potomci ne bodo imeli z mano nobenih stroškov pokopavanja niti ni pogreba, ne groba, ne pepela.... izginem.
tudi jaz imam že kar dolgo izkaznico za darovanje organov, čeprav sem imela na začetku pomisleke, da me zaradi tega mogče ne bi ustrezno zdravili (oživljali?). ampak, to se ti lako zgodi v vsakem primeru.... sem pa slišala, da lansko leto, ko je bilo hudo pomanjkanje kvi in so krvodajalce pozivali (tudi kri redno darujem) na krvodajalske akcije, da naj bi jo pravzaprav potrebovali za vojaško letalonosilko ameriške vojske, ki se je takrat nahajala na naši obali. sicer sm se kar malo zamislila (čeprav so bile verjetno samo govorice), ampak kri sem šla pa vseeno dat in so me bili full veseli... |
Mene misel na smrt ne mori, vse nas to čaka. Sploh mi ni nič takega.
Bolj me je strah, da bom zbolela in trpela, pa me ne bodo hoteli evtanazirati. TO je moja nočna mora. Pa da bom kak invalid in 100% odvisna od drugih, delali mi bi pa samo še možgani - toliko, da sam nič ne moreš, telesno si kot rastlina, a se vsega zavedaš. Pa se niti sam ne moreš fentat!!!
To je tisto, česar me je strah... Pa imaš npr. raka v zadnjem stadiju, ni ti pomoči trpiš bolečijne, želiš si samo, da bi bilo konec...pa te prisilno in proti volji ohranjajo proti življenju.
Mislim, da je to velik poseg v osebno svobodo in da bi morali dopuščati možnost, da na tvojo željo prenehajo z mučenjem in te evtanazirajo.
Vem, da so meje in kriteriji pri teh zadevah zelo problematični, ampak...
Moram vam povedat, da do lanskega leta nisem razmišljala o smrti, ko pa je hudo zbolel moj oče sem resno začela premišljevati o tem. Nihče od nas ni bil nikoli bolan in vse je bilo ok potem pa kar naenkrat šok. Ker sem bila noseča me mama ni hotela obremenjevati, ker pravijo, da otrok že v trebuhu vse čuti, ko pa sem rodila mi je povedala, da so očetu dali čas še do konca leta. Ni ga dočakal!
Ker sva bila zelo navezana sem še zdaj zelo prizadeta in ne morem verjeti, da ga ni več med nami. Prej nisem verjela, da je po smrti še kaj, zdaj pa vedno bolj premišljujem o tem in mislim, da nemore bit kar konec. Upam, da ni. upam, da me moj očke gleda, da vidi svojega vnučka kako raste, kako se smeji..., tako ga je bil vesel. Mislim pa da je vseeno kje je pepel, ker tako al tako duša zapusti telo in se prosto giblje.
Se oprevičujem, če sem vas zamorila z mojo zgodbo, ampak sem jo kar nekako mogla povedati.
Tanja je všečkal/a forumski zapis Kaj ste danes uporabile za osnovno nego obraza? II. del.
