sfinga je napisal/a. Kdor ne zaupa vase, ne more zaupati drugemu...
Bi sedaj pokomentirala tole misel. Ker se mi zdi zelo točna, hkrati pa
sem sama v preteklosti imela precejšnje težave z razumevanjem njene
sporočilnosti. Namreč zastavila sem svoje razmišljanje tako: kaj mi
pomaga zaupati vase, če pa je lahko druga oseba v odnosu do mene
prevarantska.
Dolgo sem potrebovala, da sem skapirala, da pravzaprav sploh ni poanta
v tem, kakšna bo/je druga oseba do mene. Ker drugemu itak v glavo ne
vidimo. Dobro, lahko sklepamo po njenem siceršnjem vedenju, navadah,
preteklosti ipd...ampak 100% ne moremo biti, mar ne? (Saj pogosto niti
zase ne moremo dati roke v ogenj - oz. vsi poznamo tisto o zarečenem
kruhu)
No, takrat se mi je posvetilo, kaj je namen "zaupanja vase". Ko se imaš
enkrat dovolj rad, ko se dovolj ceniš, da lahko sprejmeš tudi misel, da
si vreden kot človek, da si vreden nekogaršnje ljubezni in
zvestobe...takrat si lahko v odnosu mnogo bolj sproščen. Takrat ni
nenehnih dvomov v lastno vrednost, strahu in ogroženosti, da bi te
partner kar zamenjal, čim bi mu za 5 minut obrnil hrbet...
In ja, seveda se lahko zgodi, da v odnosu nasankamo - kot sem že rekla,
ni garancije, da je partner res "pravi", ampak v tistem času, dokler
odnos traja, se pa imamo veliko lepše kot bi se imeli, če bi ga
zastrupljali z nenehnimi scenami, ljubosumjem, - z vsem, kar izvira iz
občutkov lastne ogroženosti oz. nevrednosti.
Tole sem imela potrebo napisati, če je med vami slučajno kakšno takšno "neuko" punče, kakršna sem bila sama nekoč.
Prvega odkar sva skupaj. Čisto sem pobesnela zaradi ene babe. In moj je rekel: Veš kolk si luškana, ko tkole ven padeš, vsaj vem, da me imaš še rada.
Saj bo boš videla. Imam pa tudi jaz takšen problem da pridem iz enega stanju v trenutku lahko v drugo. Iz smeha v jok...Če bi se ljudje malo manj sekirali in obremenjevali z nepomembnimi stvarmi koliko bi bil svet lepši. 
. Kdor ne zaupa vase, ne more zaupati drugemu...
.Ne
)
