Objavljeno: 19. okt 2006 20:44
Jst sem tudi ena izmed tistih srečnic, ki živi zraven faksa.Problem pa je, ko imamo predavanja na drugem koncu Ljubljane.Takrat sem se prisiljena vključiti v zmešan ljubljanski promet in preživit kakšen kilometrček vožnje, brez polomljene noge, roke in predvsem priti na faks v enakem duševnem stanju kot sem zapustila stanovanje.Občutek namreč imam , da iz mene , iz neke neznane globine udari na plano pošast , za katero sploh nisem vedela na obstaja in ta pošast piha ogenj iz vseh odprtin,ki jih premorem , sposobna pa bi bila vsakega revčka , ki naredi malo napakico ali pa sploh ne in mi gre slučajno samo barva njegovega avta na živce, teleportirat v Afriko 
Da ne omenjam vse kolesarje in pešče, ki se rinejo na cesto , bi jih najrajši z bičkom po tazadnji in dostkrat celo pade pripomba v stilu
" Pa kaj se je mogu glih zdej na cesto spravit" "Ma blesava kura, pa bi prej vstala pa ne bi rabla zdej gužve delat" , " Ma človk pa ti nisi normalen, pa dej speli že, kaj čakaš da ti stara mama potico speče" , "Kaj štrajkaš?AA AAA? Si drisko dubu.Ajde gremo, peli peli , sej veš kje je gas" .Vse to spremlja mahanje z rokami in pritrjevanje samemu sebi , da si ti edini ki znaš pelat tako kot je treba. Ko končno prispem na cilj in se vrnem v staro telo ,se čudim sama sebi in svojemu kreteizmu.Zanimivo pa je da si ne morem pomagat in me živčnost drugih kar potegne , da sodelujem . Upam da kmalu izumijo leteče avtomobile , kolesa , fajn bi blo da znamo tudi mi kr leteti , do takrat pa predlagam da se v Ljubljani razdelimo po abecedi v skupine in določimo vozni red kdaj bo kdaj štartal od doma - začnemo ob dveh zjutrej 
SUNSHINE ZA žUPANJO, SUNSHINE ZA žUPANJO!!!!!0
0
