Koliko smo pripravljeni pomagat?

To vem tudi jaz. Moja sorodnica dela na RK in se hvali, koliko oblek odnese domov. Zato tudi mi ne dajemo oblek tem organizacijam, ampak ljudem, ki jih poznamo in vemo, da te stvari potrebujejo. Včasih dam kaj tudi kakemu uličnemu glasbeniku. Fehtačem, ki fehtajo samo za denar, ko pa jim ponudiš hrano, je nočejo sprejeti, ne dam nič (če ne rabijo hrane, imajo očitno dovolj denarja za preživetje).

Dobro, da zdaj vem!!! Nikoli več v Karitas alikaj podobnega! Samo še direkt!

Packi, da jih ni sram...

Jo tisti kužki na Čopovi,včeraj sem jih vidla,tako so cortkani.Pa tok mi je lepo,ker una kužika vedno leži na dekci.Prav veliko ji ta človek ne more nuditi,mislim predvsem dobro hrano,ampak ljubezni ima pa veliko več kot kakšen domači prijatelj,ki so ga starši kupili zato,ker se je pač otročku tako zazdelo.

Midva z očijem vedno dajeva klošarjem,ki so v Stari Ljubljani kakšne obleke in kak tolar.Pravzaprav jim oči daje skoaj vsak dan.Poznam življenske zgodbe nekaterih in niso nič slabi ljudje.V bistvu je težko razumeti,ker nekateri izmed njih so veliko večji intelektualci kot si mislimo.

Mi nikoli ne dajemo dobrodelnim organizacijam.  Ponavadi se prej pozanimamo, kje so pomoči potrebni, kjer jim je pogorelo...ipd., poiščemo naslov na Socilani, in direktno sami odpeljemo kar k ljudem. Ko vidiš tiste hvaležne oči, ki vse povedo...si tako zadovoljen, kot bi zadel na lotu glavni dobitek.

Vedno dam glasbeniku na Čopovi, velikokrat dam društvu za zaščito živali, ljudem, ki fehtajo na cesti dam po lastni presoji (npr. nikoli ne dam narkomanom).

Sem bila pa zadnjič jezna kot pes; sediva s prijateljico na kavi in pride mimo gluhec, tisti ki prodajajo različne obeske ali pa kaj takega. Na mizo da listek, da je gluhonem in da prodaja neke obeske po 500 SIT. Uredu, vsaka kupiva po en obesek in on odide. Čez 15 minut odideva tudi midve, vsaka z novim obeskom, in vidiva frajerja kako se na prehodu za pešče pogovarja po mobitelu!!!!! Sem mislila de bom kar znorela. Ni mi težko dat, če imam ampak da me imajo pa za norca pa ne prenesem. Teh obeskov ne kupim nikoli več.

živim blizu zdravstvenega doma, kjer jim dajejo metadon tako da je vse polno mladih zadrogiranih ljudi ki fehtarijo cel okoliš. Enkrat mi je nekdo celo ponudil če bi kupila metadon. Imajo pa značilno zelo počasno momljajoče govorjenje in oči kot bucike. Ne vem, jaz jih takoj vidim. Pijanci so drugačni.