Objavljeno: 30. jul 2008 20:42
Evo, fertik in mi je prav žal, še malo bi jo brala, zdi se mi tako iskrena s sabo in napiše res tisto, kar misli (pa čeprav je čisto smešno, heh).
Označenih imam en cel kup citatov, ki so se mi zdeli zanimivi, razen v tretjem delu se mi ni zdelo, da je veliko tega, sem se bolj prepustila branju.
Drugače pa ... meni je všeč. Pričakovanja so bila visoka (sploh, ko sem videla tisti del Oprah Showa, ko je gostovala tam), a sem v podzavesti pričakovala tudi manjše razočaranje (običajno je tako ob "over-hyped" knjigah/filmih itd.). Najprej me ni čisto odneslo, bila mi je zanimiva, a knjiga kot knjiga, drug del, kot rečeno, malce težji za "prebavit", proti koncu 2. dela lepo spelje in nadaljuje do konca knjige.
Stil pisanja mi je bil zelo všeč, nekako se mi je zdelo, kot da se je vsedla in samo pisala, tako kot je želela, čutila. Nisem pa (do sedaj) še brala tako iskreno napisane zgodbe, pravzaprav si čez vse to lahko šel z njo, vse te občutke si lahko občutil, se premikal skozi stopnje celjenja ran ... Na momente sem prav pomislila, kako zelo - ne najdem primernejšega izraza - zlomljena je. Celo izgubljena - nekako tako, kot smo vsi mi mogoče malo izgubljeni, se izgubimo nekje med potjo. Ona je bila poročena, imela lepo hišo, dobro službo, čas je bil za otroke. Ki si jih ni želela, pravzaprav si ni želela niti moža - katastrofa v današnjem času.
Njen prvi stik z Bogom v kopalnici ... "Živjo, Bog. Kako si? Jaz sem Liz. Lepo, da sva se spoznala." (stran 21, ŽK). Tam sem prvič globoko pogoltnila, ker sem jo popolnoma razumela. Ko ne iščeš popolnih besed, ampak samo rečeš tisto, kar misliš in to želiš reči na preprost način. Kako se je vam zdel ta "prvi stik" in ali vas je morda to malce odvrnilo od nadaljnega branja oz. še bolj privleklo k branju?
Označenih imam en cel kup citatov, ki so se mi zdeli zanimivi, razen v tretjem delu se mi ni zdelo, da je veliko tega, sem se bolj prepustila branju.
Drugače pa ... meni je všeč. Pričakovanja so bila visoka (sploh, ko sem videla tisti del Oprah Showa, ko je gostovala tam), a sem v podzavesti pričakovala tudi manjše razočaranje (običajno je tako ob "over-hyped" knjigah/filmih itd.). Najprej me ni čisto odneslo, bila mi je zanimiva, a knjiga kot knjiga, drug del, kot rečeno, malce težji za "prebavit", proti koncu 2. dela lepo spelje in nadaljuje do konca knjige.
Stil pisanja mi je bil zelo všeč, nekako se mi je zdelo, kot da se je vsedla in samo pisala, tako kot je želela, čutila. Nisem pa (do sedaj) še brala tako iskreno napisane zgodbe, pravzaprav si čez vse to lahko šel z njo, vse te občutke si lahko občutil, se premikal skozi stopnje celjenja ran ... Na momente sem prav pomislila, kako zelo - ne najdem primernejšega izraza - zlomljena je. Celo izgubljena - nekako tako, kot smo vsi mi mogoče malo izgubljeni, se izgubimo nekje med potjo. Ona je bila poročena, imela lepo hišo, dobro službo, čas je bil za otroke. Ki si jih ni želela, pravzaprav si ni želela niti moža - katastrofa v današnjem času.
Njen prvi stik z Bogom v kopalnici ... "Živjo, Bog. Kako si? Jaz sem Liz. Lepo, da sva se spoznala." (stran 21, ŽK). Tam sem prvič globoko pogoltnila, ker sem jo popolnoma razumela. Ko ne iščeš popolnih besed, ampak samo rečeš tisto, kar misliš in to želiš reči na preprost način. Kako se je vam zdel ta "prvi stik" in ali vas je morda to malce odvrnilo od nadaljnega branja oz. še bolj privleklo k branju?
0
0
.
, zato že rahlo meglen spomin, a vtis ostaja.
Tudi Lizino doživljanje sveta mi je bilo blizu.
Kaj pa vem, morda sem preveč veselega značaja. Tako mi je bil uvod precej moreč, Italija simpatična, Indija tudi, ker sem sama poskusila nekaj podobnega, Bali pa sumim, da mi ne bo všeč, ker sem bila sama v tistih krajih in se mi zdi, da ženska pretirava..
