Kje srečati/iskati/najti in kako navezati stik?

...

.

Mogoče lahko malo ''pokomentiraš'' čudaškost naloge in ga vprašaš, če bi se mu mogoče dalo it na kakšno kavo, da malo predebatirata, lahko kar direktno 'priznaš', da nihče od tvojih kolegov nima tega izbirnega...

Je pa tako, da kar pri enem zapali, mogoče pri drugem ne bo.
Smo ravno v soboto bili zunaj in smo se malo o tem pogovarjali. Na primer en fant mi je rekel, da je šel na slepi zmenek z eno punco in se pač nista poštekala. Ena sošolka ga je prosila za zapiske, ki jih je z veseljem posodil, potem ga skoraj prisilila, da ga hoče peljat na kavo...potem pa je ugotovil, da ima fanta.

So pa tudi fantje čisto zmedeni, ko jim je katera všeč. Me je npr. spraševal, če kaj pomeni dejstvo, da se je velikrat med pogovorom našminkala.
Eni tipi so pa tudi taki, da namigov ne dojamejo, dokler jim dobesedno ne poveš, ali pa pač se 'zbližaš' v kakšnem bolj party/sproščenem okolju.

Tko da, če ti je fant všeč, poizkusi naredit prvi korak, npr. povabilo na kavo, debata glede faksa. Potem pa hitro vidiš, kje si 

(Se opravičujem, ampak bom spodnji tekst popravila oz. preoblikovala. Glede na to, da je bil zmeden in neberljiv. Se bom sicer skušala držati tega, kar je bilo napisano (kar bo zelooo težko). Pa pikice bom zbrisala. )

Zadnje čase se mi porajajo vprašanja na to temo. V bistvu sem v nekem obdobju notranje zmede pa niti ne vem, če bo vse za to temo. Je pa povezano, vsaj posredno.

No, trenutni vzgib za to, da sploh zdaj pišem je sms pa čeprav sem v osebnostni zmedi zaradi čisto drugih vprašanj. Kaj vi odgovarjate na kake take sms-e v smislu: "če maš čas, bi se rad dobil s tabo na kavi, ker mi je bilo nekaj posebnega na tebi.". O tem si itak mislim svoje in mi je totalno mimo. Najraje bi kar ignorirala, ampak se mi zdi to grdo. Zdaj sem lih v taki situaciji. (In ja, na koncu sem opazila, da prav ne znam napisat ne in v bistvu pojma nimam zakaj.)

Drugače pa ful občudujem ljudi, ki si tako upajo. Sicer pa sem v zmedi, ker sem se že precej časa nazaj zagledala v enega človeka. Nekaj časa smo pač morali preživeti skupaj zaradi nekih stvari. Jaz pa nisem mogla nikakor niti nakazati, da bi mi bil človek všeč, razen s tem, da me je bilo globoko sram in sem sama sebi delovala butasto. 

Nekaj časa nazaj pa se mi je tudi zgodilo, da me je en precej mlajši sošolec (isti faks) povabil na pijačo.  In sem si mislila, zakaj pa ne, verjetno rabi kaj za faks. Ta pijača je res minila v pogovorih o faksu in tračih s faksa. Potem sem npr. zasledila, da mi like-a ful stvari na fb, ki ga sicer praktično neuporabljam pa kar neki piše. Nato se mi je zgodilo to, da me je očitno videl in šel v isto restavracijo za mano itd. (bla bla). Povabil me je še enkrat na pijačo, ampak ker dejansko nisem imela časa ( in v bistvu ne volje), sem mu rekla, da res nimam časa 2x. Pol je totalno odnehal pisat. Na koncu sem začela premišljevat, če me je on bolj resno vabil na pijačo in jaz tega nisem razumela. Kakorkoli bi mi bilo itak vseeno, ker me ne zanima. Niti pomislit ne bi mogla na kaj takega.

Ob tem sem se seveda začela spraševat, zakaj stvari ne grejo, tako kot bi si jaz želela in podobno (Ja, to je bilo samo v "afektu"). Spet sem prišla do zaključka, da ne prepoznam človekovih namenov oz. vse zelo narobe interpretiram. 

Na koncu sem začela nekako razmišljati, če mi je ta človek, ki se mi je dejansko nekako zataknil v glavi, dajal tudi kakšne znake naklonjenosti pa jih jaz nisem razumela. Sestavljam sliko za nazaj. In na koncu se morda res zavem, da razumem stvari z ogromno zamudo.

Na živce si grem, ker res ne znam interpretirat pravilno znakov naklnjenosti. Itak ni nekih univerzalnih pravil in vsak človek to izraža na svoj način, glede na svoje siceršnje obnašanje. 

Joj. Počutim se kot kaka  zmedena 13letnica.