Punce, super odgovori.

Jaz se imam za zrelo in resno osebo, no imam tudi svoje muhe pa delam na tem, da bi jih omilila (npr prehitro zamerim in se zasekiram, pa se mi to takoooj pozna na obrazu ali pa v barvi glasu in se tega sploh ne zavedam. Ne znam skriti razočaranja kar me že celo življenje tepe

).
Petra86 jaz bi se lahko s tvojo prijateljico kar poistovetila. Predvsem v tem, da imam tudi jaz nekako toliko starejšega partnerja, predvsem pa v tem, da bi mi bilo prav tako v veliko veselje skrbeti za gospodinjstvo (seveda ob pomoči fanta), pa kuhat, pa skrbet za otroka. Pa ne mislim, da bi zanemarila ostale stvari v življenju - tudi jaz rada potujem, čas preživljam s prijateljicami, berem, včasih pa samo ležim pred tv-jem. Ampak imam občutek, da bi bilo moje življenje bolj polno s skupnim življenjem npr.
Pa četudi skupno življenje (če sem že tega izpostavila) še ne bo prišlo tako kmalu - jaz si predvsem želim imeti svoj prostor (in ne samo sobo doma), svoje gospodinjstvo pa čeprav za začetek na borih 40kvadratih z minimalističnimi kosi pohištva. Občutek sreče in samostojnosti, ki ti je nihče ne more vzeti.

Vse to pa je povezano s financami z vrtoglavimi številkami. Včeraj se je v Tivoliju, ko sva s kolegico hodili na avtobusno postajo, vame skoraj zaletel mali fantek, ki je tekel in gledal nazaj. Očitno so se lovili. In sem že dvignila roke v upanju, da ga bom ujela, da ne bi trčila (bolelo bi njega), pa se je ravno pravi čas ozrl naprej, se ustavil in me pogledal z veliikiimii očkami - jaz sem bila čisto trda.

Pa sem kolegici, ko je ta štiriletnik stal čisto zraven mene, rekla:"Mi paše, kajne?" v smehu in je tako lepo pokimala, da se me je kar dotaknilo.
Tikka še posebej všeč pa mi je bila tvoja omemba "kompasa" - odlična primerjava.

Tako zanimivo kako smo si različni, kajne?
Pa še tole - upam, da ni že kakšne teme o tem, ampak sodi tudi v to temo.
Kdaj ste šle na svoje? Kako ste se odločile za ta korak? Je kateri spodletelo in je morala nazaj domov? (če niso preveč osebne stvari)