Razmislek o "staromamskih" dišavah...
Meni so všeč ravno dišave, ki jih nekatere opisujete kot "staromamske" - všeč mi je pridih starinskega, vintage (tako kot mi je to lepo tudi pri oblačilih). Všeč mi je pomisliti, da nosim parfum, ki je bil ustvarjen npr. pred 100 leti, všeč mi je nositi vonje, ki so jih nosile ženske včasih, ker me v domišljiji vrnejo v tisti čas. Že sami po sebi se mi zdijo ti vonji zanimivi vsaj zato, da jih spoznam, čeprav seveda ne bi nosila vsakega.
"Novodobni" parfumi se mi dostikrat zdijo tako komercialni, da so naravnost dolgočasni. Nekateri ustvarjalci naredijo parfum, ki naj bi bil všeč čim več ljudem, da bi ja prodali čim več, in mu zato ne upajo dodati ničesar, kar bi ga naredilo "posebnega", da bi izstopal iz množice. Ne rečem, da taki parfumi ne dišijo, večinoma seveda zelo dišijo (če pustimo ob strani posamične okuse), saj se morajo prodajati. Ampak mene po vseh parfumih, ki sem jih že imela in/ali porabila, večinoma ne pritegnejo več. Sploh vizija, "naj bo všeč čim več ljudem", mi ni ravno pisana na kožo - jo pa velikokrat slišim tudi od slovenskih pevcev komercialne glasbe (npr. Natalije Verboten ipd.), ki pa bi jo seveda stežka poslušala...
Se pravi, da nosim dišavo, mi je pomembno (kot je že rekla Malina), kako je sestavljena, ali je v njej kaj zanimivega ali pa je samo še ena od tolikih. Naredim seveda tudi izjeme, npr. eden od bolj komercialnih parfumov, ki jih imam, je Bulgari Omnia Amethyste, ki me je pritegnil dobesedno na cesti (je pred mano hodila ena gospa, ki je nadvse dišala, pa sem jo kar vprašala, kaj ima). Ne bi pa imela npr. treh podobnih Omniji.