Kam naprej?

Ja, pa misli ostati v tej službi oz. na tem delovnem mestu v takem tempu še dolgo? Kajti če je tako, verjamem, da izgleda težko . Če je njemu to delo všeč, potem se imaš za bati, da ga ne bo hotel pustiti in da mu je očitno do dela več kakor do tebe. Če pa ga delo (tako kot je) mori in mu povzroča stres in si želi sprostitve in časa zate, potem pa ti svetujem da počakaš. 

Glej gre prav zaprav za to, da on žal ne more pustit te službe, preveč
spet ne bom razlagala, zaradi že prej navedenege. Po eni strani sicer
uživa, ker je ful ambiciozen in tko samo po drugi stani pa priznava, da
tega tempa ne bo zdržal dolgo. Sej v to, da je on v tej službi tok
obremenjen niti ne dvomim. Prej se je recimo zelo rad vozil z motorjem,
pred nekaj časa si je kupil svoj sanjski avto, s katerim se je včasih
kar vozil in vozil, hodil je na squash, na kolo in podobno, kak mesec
pred krizo sva hotela kupiti psa, pa so sedaj vse te stvari postavljene
na stranski tir. Saj to me tako skrbi. Človek nima več ničesar ob čemer
bi se lahko sprostil in to mu jest želim dopovedat, da bo, če si ne bo
vzel trenutkov zase, pregorel. Tudi sama sem bila prej v taki službi
kjer je vse slonelo na meni, pa me je to toliko obremenjevalo, da sem,
ko sem videla, da je najin odnos začel trpet to službo pustila. Sicer
to pomeni, da imam sedaj slabšo plačo ampak jest sm to možnost vsaj
mela, on pa jo žal, če hoče v življenju sploh še kje delat, ne more.



Hvala in lp

Hehe, duce, če se me hočeš znebiti, kar tako povej. Ne vidim, da bi me kakšna druga držala za besedo, verjetno zato, ker me že poznajo
V službi pa sem doma. Bi sicer visela ves dan na netu in izgubljala cajt na forumu?:)

Zdej, ko sem doma in mam mal več časa berem tele poste za nazaj in ob
branju ugotavljam, da najslabše kar se mi lahko zgodi le ni to, da bi
me enostavno prevaral. Enkraten seks, če po pravici povem, bi še lahko
požrla, čeprav ne rečem, da lahko, ampak... Najhujše bi bilo, če bi na
koncu te zgodbe ugotovila, da se je na neko drugo osebo čustveno in
intimno navezal. Ja, to bi pa res bolelo.



Morm pa rečt, da kljub temu, da je deuce vsesplošno kritiziran, če
njegove poste pozorno prebereš, v njih najdeš marsikatero pametno stvar
iz moške glave. Kakorkoli si drage moje dame zatiskamo oči naši moški
mečejo svoje lepe očke vsepovsod. Na nas pa je, ali dovolimo, da vrtijo
očke, ali pa jim prepovemo še to in si s tem, po mojem mnenju
nakopljemo še več težav, saj je prepovedan sad vedno najlajši in če ima
moški občutek, da greši že s tem, ko gleda, temu pa se ne more upreti,
je tisti dodaten greh, dejanskega varanja, zelo blizu.



Deuce, kar pa se tiče tega, da monogamno razmerje ni mogoče. Zate
verjetno, a še vedno mislim, da če sta v odnosu dve odrasli osebi, ki
se zavedata, da odnos ni samo nekaj od česar profitiraš ampak se moraš
za njegovo ohranjanje zelo potruditi in si vsak dan s svojim partnerjem
privoščiti nekaj novega, se to da. Sicer boš reku, zakaj imam pa pol
take probleme, če sm tko pametna. Ne vem, očitno se je eden od naju
nekje izgubil. Še vedno pa upam, da gre samo za "trenutno slabost".



LP

O joj, joj Deuce.
Mi je že skorej žal, da sem rekla dobro besedo zate. Ampak ne skrbi, jest v tvojih postih še vedno najdem tenkočutnost, razumnost, predvsem pa se mi zdi, da si malo jezen, pa ne vem a na cel svet ali samo na določeno žensko, ki te je razočarala oziroma ti ni nudila tistega, kar si od nje pričakoval, pa sedaj to posplošuješ na celotno žensko populacijo.
Da najprej popravim tvojo trditev, da bi mu prostitutko z lahkoto oprostila, resne romance pa ne. Nikakor ne drži. Ne vem sicer kako si tole prostitutko dobesedno mislu, ampak, če si jo, potem naj ti kar takoj povem, da bi moj dragi šel k prostitutki samo enkrat, no mogoče večkrat, samo v drugo jaz že ne bi bila več njegova punca, ob predvidevanju še vedno, da bi to izvedela. Oprosti, ampak to sem mi zdi pa ena od najbolj nagnusnih stvari. Kar sem hotela povedat je tole. Veš dragi Deuce, tako kot ti, sem tudi jaz realna. Sama za sebe, kljub ljubezni, ki jo čutim do svojega dragega ne morem dati roko v ogen, da mi enkrat ne bo nekaj prebilo in bom naredila nekaj, kar mi bo potem verjetno takoj žal. In v tem grmu tiči zajec. Sama dobro vem, da se dva človeka v dolgotrajni zvezi enkrat znajdeta na točki ko se odtujita. Odvisno od njiju pa je, kako bosta to zadevo reševala. ženske smo navadno take, da je najprej jok, pa sekiranje, potem jeza, potem se pa nekako odločimo, da bomo poskušale na vsak način poiskati spet tisto pot po kateri hodi on. Moški pa ste žal v večini taki, da, kot si že sam povedal potrebujete dobr fuk in zelo hitro, ko začutite, da mogoče to pa le ni to, se zatečete v sosedov vrt. Sej nočem govort, da vsi moški varate, ampak, veliko hitreje pa ste pripravljeni vse postaviti na kocko. Čeprav zadnja leta opažam, da se ta teorija vse bolj podira, saj so ženske tovrstne navade tudi že kar dobro osvojile. Bistvo je to, da bi jaz svojemu dragemu lahko oprostila, če bi ugotovila, da ga je pač njegov veliki/mali oddaljil od racionalnega razmišljanja. Seveda je tu še pogoj, da on pride do tega ali me ima še vedno rad in ali je bil to res samo trenutek slabosti ali pa kaj več.
Razumeš.

Po mojih izkušnjah, osebnih, bi tudi jaz rekla, da je lahko vpletena tretja oseba. Jaz se lahko postavim v njegovo kožo, če je resnica takšna. Pa ni sploh potrebno, da gre za prevaro... fizično. Lahko so samo čustva.. In povem vam, po tolikih letih nihče ni pripravljen dojet, da ti lahko kdo drug razen partnerja vzbudi določena čustva. Ali pa so redki ti, ki so na to pripravljeni. In potem si zmeden. Popolnoma tako kot je zmeden on. Čustveno ni prisoten, zato nič poljubov..., se pa razumsko močno trudi, pogovarja, želi da bi stvari ostale takšne kot so... Saj te je vendar imel tako rad, tako dolgo!
Pa je pot nazaj? Močno upam. In še to.. V takšnih primerih ti ne pomaga, če ti vse pove, prizna, razloži... ker ne boš razumela. Če ne razume niti sam. In ne moreš pomagat. Stvar lahko reši samo sam. Samo moje mnenje...

daisy4, lepo povedano. Le da se ne strinjam, da priznanje oz. pogovor ne bi pomagal in da šema ne bi razumela, ker (mogoče naivno) zagovarjam tezo da je brutalna iskrenost v uspešnem razmerju vse.

šema, kakšno je kaj stanje?

Stanje je takole.

Včeraj sem kočno zbrala pogum in mu seveda po mailu poslala sporočilce. Napisala sem mu predlog, da si vzameva en vikend in se nekam odpeljeva, lahko tudi samo do Bleda al pa kam blizu, tam prespiva in se odklopiva od sedajšnje situacije in predvsem zamenjava okolje, kar se meni zdi, da bi bilo lahko dobro. Zraven sem mu napisala tudi, da če se mu zdi, da je za to še prezgodaj mu ni potrebno na moj mail odgovoriti, prav zato sem mu to tudi poslala po mailu in ne osebno, da ne bi ponovno imel slabega občutka, če bi me zavrnil. O tem mu torej ne bi bilo treba niti govoriti, če ne bi hotel. Kar hitro, sem dobila nazaj njegov odgovor, da se sicer strinja, da bi bilo to verjetno dobo in da se bova o tem pogovorila, da pa se mu zdi, da predvsem potrebuje čas zase in da bi se odklopil od čisto vsega sveta. Na to pa sem mu odgovorila, da če si res to želi, se s tem sicer strinjam ampak, da se mi ne zdi, da bo to lahko naredil v domačem okolju. Predlagala sem mu, da če ne gre drugače, naj se pa sam odpravi vsaj za vikend nekam, kjer se bo lahko odklopil, se najprej dobro odpočil in potem razmislil, kam želi od tu naprej. Razložila sem mu, da se mi ne zdi, da bi se lahko popolnoma odklopil v istem okolju, kot je vsak dan in da mora spremeniti cel ritem. Lahko da sem naivna in da preveč zaupam, ampak žal sem se znašla v taki situaciji iz katere ne vidim izhoda in ki je zame že povsem skrajna, zato sem se tudi odločila za skrajni ukrep.
Ja saj vem, tisti, ki ste prepričani v to da me vara, mi boste rekli, da je to idealna priložnost za to, da se, če se bo želel posvetil svoji "novi". Sama pa sem prepričana, da če bo imel to željo, bo to storil prej ali slej, le jaz bom dlje časa trpela in čakala, kaj se bo zgodilo. Če mu gre verjeti, da me ima rad in da bi se rad potrudil, pa bom dosegla tisto kar sem hotela, saj se bo, potem, ko se bo odpočil in imel več časa zase, zamislil, me mogoče pogrešal in na ta način ugotovil ali si še želi najinega odnosa. V vsakem primeru se mi zdi, da je treba s to farso prekiniti, na tak ali drugačen način. Če drži to, da so vse to posledice službe in stresa me tako nima kaj skrbeti, če pa ima res drugo, pa je tako ali tako bolje, da to izvem čimprej.
Hvala za skrb in lep pozdrav.

Bi pa rada slišala kaj si mislite o tem, kar sem storila.

Jaz mislim, da si ravnala zelo razumno in se mi ne zdi nič narobe s tem, da mu zaupaš. Saj, kaj ti pa drugega preostane, z ljubosumnimi izpadi bi, kot si že sama ugotovila, zadevo samo še poslabšala. Če ljubosumni izpadi in sumničenje niso del tvojega značaja, se tako ali tako ne moreš prisiliti, da bi ravnala drugače. Jaz se zelo prepoznam v tvojem razmišljanju, ki je nenavadno racionalno in zdravo. Iz njega očitno ne moreš izsiliti priznanj in iskrenih pogovorov, če na te ni pripravljen, tako da lahko samo čakaš, da bo gospodič zadeve razčistil pri sebi. Seveda, če ga ljubiš in si prepričana, da se ti čakanje in grenka negotovost splačata.
Če ti povem po pravici, bi jaz moškega, ki bi se obnašal kot tvoj, preprosto zapustila, ker ne potrebujem ob sebi nekoga, ki ne ve, če bi bil z menoj ali ne in ki je zmeden, kot majhen otrok. Jaz potrebujem moškega, ki bo moja opora, ker sem sama večkrat zmedena in ne vem, kaj hočem. Ampak sklepam, da je po 10ih letih stvar drugačna in da te nanj veže res veliko, predvsem pa upanje na to, da bo spet kot nekoč. Držim pesti.

EM! Kar se tiče tega, da naj on ne bi hotel z mano, ni čisto res. Najprej je sicer rekel, da se mu zdi predlog dober in da bo to z veseljem naredil, da se bova pač dogovorila, ampak, ker je zraven dopisal, da ne ve kje se ga glava drži in da rabi tudi nekaj časa čisto zase, pa sem mu sama predlagala, naj gre pač on sam. Bistvo vsega je to, da se on odpočije in razmisli, kaj želi s svojim življenjem.

MEG WHITE, kar pa zadeva to kar si napisala ti, da bi moškega, ki bi se tako obnašal takoj pustila, pa se žal ne morem strinjati s teboj. Če z nekom živiš toliko let in je do tebe vedno več kot dober, ti vedno pomaga in zna biti tudi nežen, potem pa se zgodi, da se stvari ohladijo ali kar koli to že je, mislim, da bi bila tudi ti v dilemi, tako kot sem jaz, saj zaradi enega slabega meseca ni ravno takoj vredno vreči stran vsega, kar je bilo prej 10 let full dobro. Sej jest ne pravim, da bom to prenašala zdej še naslednjih nekaj let, samo rada bi bila sigurna, da je to zdaj to in da lepše več ne bo, preden se odločim in pozabim na zadnjih 10 let. Stanje kakršno je sedaj ga prej pri njem nisem poznala, tako, da se po 10 letih malo težko sprijazniš, da je kar naenkrat vsega konec. Mislim, da bi vsak razumen človek najprej poskušal stvari rešiti.

Je pa ena dobra novica, danes me je po dolgem času spet poklical v službo in sva se skoraj pol ure pogovarjala po telefonu. Mogoče, pa je moja taktika le dobra. Sej se ne bi rada prehitro veselila samo eno upanje pa je. Vprašal me je kakšno bo vreme ta vikend. A mislite, da me namerava kam peljat. Ha-Ha.

Hvala za skrb in dobre misli.