Povedala ti bom še mojo izkušnjo... Imam preveč kilogramov od kadar vem zase. Čisto nobena suhica ne bo nikoli vedla kako ti je, ko se počutiš vklenjena v lastno telo, kot da nosiš neko prtljago, ki te pritiska k tlem. So bli dnevi ko sem šla po stopnicah in bi po tem šla najrajši spat. Konstanto se mi je zdelo da to nisem jaz, da bi lahko bla drugačna in da enkrat bom. Ko imaš nekaj kil preveč je lahko, ko jih imaš več kot 15 preveč se ne gre za hujšanje ampak totalno spremembo prehranjevanja. Ampak prebrala sem čisto vse knjige o prehrani, doktorirala sem iz branja portalov o prehrani, o hujšanju. Ob 00 ponoči bi lahko nekomu sestavla popoln jedilnik. Enkrat se zaveš da veš vse, veš o tem katere maščobe so zdrave, kako je pomemben vnos beljakovin, kaliko more bit tvoj srčni utrip med vadbo, veš točno da nesmeš jest izdelkov iz bele moke,belega kruha, belega riža, enostavnih ogljikovih hidratov, da ne smeš jest cvrtih stvari...Bila sem enciklopedija znanja na dveh nogah. Na polici imela nevemkolko cdjev in dvd vadb, imela knjige o pomenu pitja vode, o 90dnevni, o atkinsovi dieti, preštudirala glikemične indekse in vse kar bi si kdo sploh lahko zamislu.
Ampak najtežje je začet, najtežje je znat svetovat sebi, najtežje je sebe spravit začet neko stvar in ne odnehat. Postavit si realne cilje in bit na začetku zadovoljna z malo. Ker ko si tolko poln znanja, želj in pričakovanj dosegat rezultate počasi je stvar, ki te potre, ki te vsak dan znova postavlja pred preizkušnje in vsak, dan te prime da bi popustil, da bi vsaj malo prilagodil jedilik, malo prilagodil vadbo ali pa še najboljše pustil vse stat ...
Okoli tebe vsi jejo pizze, noben ne telovadi, vsi se ti zdijo 'popolni' . In si sama. In boli, boli te znotraj, ker veš da bo trajalo dolgo in te boli zunaj, boli te vsaka mišica in gres naprej
In vsi te gledajo čudno ko prides in povlečeš na mizo solato, al dva litra vode in piješ kot žolna in mislijo, da si spet na kakšni dieti in da si čudna
In tako je
Veliko nasvetov pada in veliko dobrih žalj in misli ampak resnica je, da na koncu si vedno sama in je prav vse odvisno od tebe in samo tebe. Mene je k cilju spravla izjava določene osebe, ki je rekla, da bom kot moja teta nekoč. In ko sem se zagledala v svojo teto, ki jih ima krepko čez 100 sem se spravla na delo. Meni je to izziv. In ne obljubljam si da mi bo uspelo, ne obljubljam si, da bom izgubila določeno število kilogramov. Ampak samo delam. Brez gledanja na tehtnico. In ko me boli vse, vem da je prav tako. Vem da delam vaje prav in vem da more bolet. To je moja kazen za vso svinjarijo, ki sem jo pojedla v teh letih in za vse zapostavljanje same sebe. In počasi sem začela v tem uživat in vsak dan se počutim malček boljše
Nekoč sem trenirala vrsto športov od veslanja, do odbojke, rokometa, baleta..in vsi so me veselili, ampak ko imaš kr nekaj teže preveč, te ne veselijo več, nimaš rezultatov ne nobene želje po vztrajanju. Tako da začenjam od začetka... na dnu :)In enkrat bom spet našla šport zase
Popolna resnica..... No pain, No gain
