Jokala sem že ob dostih knjigah, npr. ob avtobiografiji Rigoberte Menchu , kjer opisuje, kako je gvatemalska vlada mučila njeno družino. Nekaj najhujšega je bila avtobiografija Ruth Elias, ki ji v koncentracijskem taborišču Mengele ni dovolil, da bi dojila novorojeno hčerkico, ker je hotel ugotoviti, kako dolgo lahko novorojenček preživi brez hrane - seveda židovski novorojenček! Mamica jo je imela pri sebi, dokler ni po nekaj dneh umrla, ko pa je po vojni rodila sina v Izraelu in so ji ga v bolnici sestre odnesle, se ji je skoraj zmešalo, ker je na dan privrelo njeno prejšnje trpljenje.
Pa knjiga V ognju preminuli, ki opisuje, kako so v vzhodni Evropi pobijali žide in jih metali v skupne grobnice, potem pa so jih morali drugi židje odkopavati, sežigati, presejati njihov pepel, drobiti kosti... da ne bi za njimi ostala niti sled.
To so stvari, zaradi katerih bom vedno žalostna in mi bodo za vedno obležale na duši, ker se ne bi smele nikdar zgoditi.
