HUMAR

Če je neumen ali ne, dejstvo je da je njegovo življenje v nevarnosti. In (zame) je to tisto kar šteje. Pa čeprav po njegovi krivdi. Res da je sam splezal tja gor. Ravno tako kot (grdo vem, pa vseeno) je pijanec sedel za volan, in treščil v drevo potem pa se zdravniki bojujejo za njegovo življenje. Ne zagovarjam nikogar ampak obakrat gre za zavestno dejanje in za vprašanje življenja.

Jaz mislim nanj, in držim pesti.

Tole pa med drugim piše v današnjem Dnevniku:

Tudi alpinist Davo Karničar, ki je zaslovel s svojim smučanjem z Mount Everesta, priznava: "Tomažu je zelo zelo težko, zato upajmo, da bo zdržal. Super je predvsem to, da obstajajo tehnične možnosti, da mu pomagajo, zato stisnimo pesti in kakšen očenaš pošljimo pod nebo zanj," poziva Davo. Na vprašanje, zakaj ljudje, kot so alpinisti, sploh toliko tvegajo, pa pravi: "Ne boste verjeli, toda tisti, ki se največkrat in najbolj izpostavljamo, si nadvse želimo ratati zelo stari. Marsikdo naše ravnanje obsoja kot brezglavo početje, a ne gre za to. Tomaž je imel pri vsem skupaj nekaj smole z vremenom," meni Davo. In nadaljuje: "Preden se alpinist odpravi na zahtevno odpravo, mora verjeti, da to zmore in da jo je mogoče izpeljati. Marsikdo pa misli, da so te odprave akcije, ki izvirajo iz nekih čudnih nagibov. Toda alpinisti že samim sebi težko pojasnimo, zakaj to počnemo, kako naj to šele pojasnimo širšemu okolju? V alpinizmu je tako: lahko ga gojiš zelo prizadevno, mu posvetiš vse svoje življenje, a se kljub temu eksistenčno ne zavežeš povsem. Če si tako imenovani profesionalec, pa so lahko skušnjave še toliko večje..."