Ob polpetih smo bili že pred šotori, s pogledi uprti v nebo. Zvezde so ugasile, modrino je prekrila rdečkasta svetloba šibkega sonca ? a gora! Njen vrh je ovijal oblak. Kar se v mesecu dni, odkar smo pod goro in če je bilo jutro jasno, še ni zgodilo. Meglice so se raztegnile čez celo pogorje Nange Parbat, a se postopoma trgale.
Ob pol šestih smo zaskrbljno pogledovali na uro. Čeprav smo že pred eno uro javili pilotom, da je jasno, jih še ni. Pa tudi Tomaž se ni oglašal. Kaj se je zgodilo ? ve, da naj bi akcija stekla navsezgodaj! In se zasliši hrumenje. Piloti niso izgubljali časa: za hip so si še enkrat ogledali posnetke in ? odleteli!
A kaj je s Tomažem? Končno se oglasi! Hvalabogu! Da je skoraj zmrzni (noč je bila namrče jasna in mrzla), da ni spal niti za hip, se ogreval s kopanje snega, komaj zdržal do jutra in nato ? zaspal. Zbudil ga je šele hrup helikopterja že čisto blizu nejga. Po postaji smo v bazi lahko spremjali, kako se je helikopter približal, pa spet oddaljil, da ga vidi, je v postajo vpil Tomaž, in tudi pilot je potrdil, da vidi rdečega mahajočega alpinista.
Tomaž je čakal, s tankim prusikom vpet v dva ledna vijaka, da ne bi med lovljenjem uteži na vrvi omahnil. Helikopter se mu je približal, spustil vrv, Tomaž jo je ujel, se upel, dvignil palec, znak za o.k. in helikopter se je dvignil. A Tomaž se ni odpel s svojega prusika in sreča je bila, da se je ta odtrgal. Sicer ...
Zagledali smo ga, kako visi na vrvi, helikopter se je bližal, veselje tako nas, kot naše ekipe domačinov, radovednežev z vasi in vojakov, ki imajo v bazi urjenje, je naraščalo.
Ob pol sedmih je Tomaž poljubil zemljo. Pravzaprav je padel na kolena, zaradi šibkosti je komaj hodil, položili so ga na spalno vrečo, jokal je, objemal vse po vrsti, se zahvaljeval posadki. Takoj so ga slekli premočenih oblek in predvsem obutve ? noge so bile najbolj na udaru.
Zdravnica Anda je ocenila, da so zametki omrzlin, a da ne bo hujših posledic. Samo piti je želel Tomaž, nato pa so besede kar vrele iz nejga. Da se bo spočil, se je odločil ostati kar v baznem taboru, v Islamabad verjetno odhajamo jutri.
Poklicali smo njegove domače, pa Vikija, Stipeta in Natašo, in seveda našega velikega prijatelja Nazir Sabirja. Hvala res vsem, ki ste kakorkoli pomagali, hvala pilotom: Col. Ubaib, Maj. Naeem, Col. Rashid Ulah Baig in Maj. Khalid), pakistanski vojski, pakistanski in slovenski oblasti za vso podporo... |
! Piloti so pa res carji, da si upajo (in seveda znajo), tvegali so verjetno tudi svoja lastna življenja v tako ekstremnih razmerah.
