Hiška ali stanovanje

Predpostavka: Imate lastno 2-sobno stanovanje, pa vendar še vi in vaš partner živita vsak pri svojih starših. Oba si na "koncu" želita hiško.
(takšno je namreč stanje pri nama!)

Kaj bi ve naredile? Oddale stanovanje v najem, prodale,...in si čez čas sezidale hiško s tem + dodatnim denarjem!?

Zanimajo me tudi vaše izkušnje!

LP

Oddajala bi ga, če bi mi bilo življenje pri starših še ok, in varčevala za hišo. Drugače bi pa sama živela v njem in na kakšen drug način varčevala za hišo 

Midva
s fantom bova kupila stanovanje v Kranju, čez 3-4 leta pa naj bi dobila
še dvosobno v Lj (njegovi starši se bodo odselili). Potem bi se midva
preselila v LJ, tega v Kr pa bi oddajala v najem.

Ne
vem koliko se to splača, da najprej rihtava stanovanje v Kr potem pa
preseliva v LJ? A ima kdo izkušnje? Meni se ravno ne seli iz Kr v LJ.. Čakati pa tudi ne moreva več..

Če vaju stanovanje ne mika, bi ga lahko prodala in kupila kakšno že zgrajeno hišo? Pojdita pogledat po nepremičninskih agencijah, mogoče se bosta v kakšno hišico prav zaljubila! Sama hiše ne bi nikoli gradila, ker ti to vzame ogromno časa, ki bi ga lahko preživela skupaj ali s svojimi otroci... Sicer tudi nakup hiše prinese stroške, ker hiše niso vedno v dobrem stanju, a po mojem je to bistveno manj kot gradnja, ki se zavleče v več let. 

Vsekakor bi najprej zvezo nadgradila z življenjem v dvoje, kjerkoli! Lahko tudi pri starših, če je prostora dovolj, če se odlično razumete, če jim bosta plačevala stroške in skromno odškodnino in če lahko takoj oddaš svoje dvosobno stanovanje. To seveda pomeni, da bo padla kdaj tudi kakšna pripomba na vajin račun, da se bosta morala več prilagajati.
Manj vmešavanja v vajin odnos vama zagotavlja selitev tvoje stanovanje. O hiški lahko razmišljata in se celo zelo hitro odločita za prodajo stanovanja, kredit in nakup potem, ko bosta ugotovila, kaj vama bolj ustreza in koliko časa vama ostaja na razpolago. Hiša je vsekakor za tiste, ki radi več brkljajo in delajo, če bi se raje ukvarjala s čim drugim kot napeljavami, drenažo, trato, gredicami, streho, obrtniki, košnjo, zalivanjem, mejniki, sosedi, potem je morda bolj prijetno živeti v stanovanju.


   Pa srečno!

Jaz pa kolikor sem na enem drugem forumu prebrala, so se vsi (no
velika, velika večina), pozneje zelo kesali, ker so s
fantom/možem  šli živeti pod isto streho s starši. Tudi tisti, ki
so se s taščo in tastom dobro razumeli, so kasneje zelo težko shajali
skupaj v vsakodnevnem življenju. Če že ni prihajalo do dejanskih
prepirov, so pa v sebi čutili utesnjenost in nezadovoljstvo. Veliko jih
je reklo, da so rajši podnajemniki, ali pa zapufani, kot pa da bi
živeli skupaj s partnerjevimi starši. Če bosta živela pri tvojih
starših, potem bo tebi verjetno vseeno malo lažje (boš mogoče bolj
sproščena), fantu pa ne, če pa bosta pri njegovih bo pa njemu lažje,
tebi pa težje.

Jaz osebno nebi nikoli živela s partnerjem pod isto streho ne pri
svojih, še manj pa pri nejgovih starših (pa se s fantovo mami odlično
razumem, še skoraj bolje kot z mojo). Sploh pa, če bi imela svoje
lastniško stanovanje.

Hvala punce, za vaše odgovore. To vprašanje sem postavila, da vidim, kako tudi druge v mojih letih razmišljate!

Irmica, jaz si full želim brkljat okrog hiške+vrt.Sem že navajena od zdaj, ko sadim rože itd.To me full sprošča. Vem pa,da bo vedno manj časa za to, pa vseeno.

Jaz si nikakor ne želim živet skupaj s starši, pod isto streho.Sedaj se super razumemo, pa vendar vem, da dolgoročno to nebi bilo dobro za naš odnos. Ker slej ko prej pride do konfliktov.Pa tudi želim si imeti svoje lastno življenje, se ukvarjat z otroci (kar se moja mami skoraj ni mogla- zaradi dela, pa tudi oče).

Pri fantu si tako in tako nebi morala urediti mansardo, ker si je pred 4-imi leti tam njegov brat uredil stanovanje.

Pri meni pa je celotna zgornja etaža še fraj, vendar mislim,da bo moj brat ostal doma. Kar si tudi želim.Smo jo pa tudi že zanj preuredili.





Glede fantovega stanovanja je pa tako- ne vem,če bi lahko živela v tem bloku. Sicer še ne poznam vseh sosedov....tiste, ki jih pa , so pa tak tak. Ne vem, če bi lahko jaz normalno funkcionirala. OK, prilagajanje je povsod potrebno, pa vendar.
V stanovanju, ki sem bila jaz še lani je bilo čist drugače, okrog in okrog zelenica, mir... zato. No, bom še videla. KO bo prišlo tako daleč, vam povem.

Hvala za vse vaše komentarje in nasvete. Vsak je dobrodošel!

LP